Beseda iz domače korenine je jasnejša od tujke

Današnji čas premalo ceni zgodovino, kljub temu da vse, kar človek je in kar ima, izvira iz nje. In seveda iz narave, ki je mati vsega živega in mrtvega na svetu. Vse izhaja iz preteklosti, na njej sloni in se iz nje uči. Stari narodi, kot so bili Rimljani ali Grki, so verjeli, da je zgodovina učiteljica življenja. Historia magistra vitae, so dejali po latinsko. A moderni človek 21. stoletja je zaposlen samo s sedanjostjo, čeprav je ne obvlada, temveč ona obvladuje njega, in zmeden zre v še manj obvladano prihodnost, ki se je premnogi bolj bojijo kot pa veselijo.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar 

Marsikdo bi rekel, da je to naravna kazen za človeka, ker premalo preučuje in premalo upošteva izkušnje, ki mu jih v obilici ponuja zgodovina. Se mu zato uresničuje stari rek, da kdor ne upošteva zgodovine, ponavlja njene zmote?

Slovenci ne le da ne poznamo v zadostni meri svoje preteklosti, ampak jo celo iz roda v rod zavračamo: ko so nas spreobrnili v krščanstvo, smo zasovražili poganstvo in kasneje izgnali protestanta Trubarja na Nemško; ko nam je usoda dodelila nežnega Prešerna, smo v oltar postavili gromovnika Koseskega; ko smo si izborili socializem, smo pljuvali na izkoriščevalski stari kapitalizem, a ko smo padli v še bolj izkoriščevalski liberalni kapitalizem, zaničujemo dovčerajšnji socializem; zadnjih 20 let pa vsaka strankarska oblast, ki se prikomolča do krmila, že prvi dan zavrne vse, kar so storile poprejšnje vlade. Zato smo tam, kjer smo: stopicamo na mestu ali gremo kdove kam po tujih navodilih, med seboj se pa prerekamo kdove zakaj, čeprav nihče ne ve za kaj.

Razlag, kako je nastal božični praznik, je seveda več, a spraševalka Branka je predvsem radovedna, kako je nastala ta beseda, ki se pravilno piše z malo začetnico: božič, ne pa Božič.
Beseda božič je izpeljana iz samostalnika bog. Naj to zapišem: bog + obrazilo -ič > bogič. Enako kot v besedi fantič: fant + -ič > fantič. Bogič je novorojeni bogov (božji) sin. Ker se pa soglasnik g pred i-jem spremeni v ž, beseda bogič preide v novo besedo božič: to je sprva pomenilo majhen bog, zatem pa dan njegovega rojstva.
Druga, manj verjetna razlaga besede božič se naslanja na besedo ubog (ubožec, narečno bušca), ki pomeni reven. Jezusček, rojen v skromnem hlevčku, naj bi potemtakem bil zavetnik ubožnih, revnih.

Naš jezik, najsvetlejši dar, ki nam ga je usoda poklonila poleg dravsko-savsko-soških biserov narave, na srečo ni tako nespameten, da bi ravnal tako neumno; zato ne stopica zgolj v sedanjosti, ampak raste dalje iz preteklosti v prihodnost. Še sloni na svojih temeljih: to je na besednem korenu, obrazilu, priponi in predponi, ki besedam dajejo temeljni pomen, veljaven skozi veke vse do danes, jih dopolnjujejo in jim oblikujejo sodobnejše pomene.

Na to naravnost čudodelno moč korena, drage bralke in spoštovani bralci, spet lahko pokažemo ob novem vprašanju, ki ga je z Vipavskega za božič poslala bralka Branka. Takole mi je kratko zapisala:

“Ne bom ponavljala pohval, ki jih zaslužijo Primorske novice in 7. val zato, ker spet prinašajo prepotrebne članke o jeziku. Zato grem kar k svojemu vprašanju.

Rada bi izvedela, kaj menite o tem, zakaj so nekateri Slovenci tako nasršeni na tuje besede v našem jeziku, to je na besede iz sosednjih jezikov, zadnje čase zlasti iz angleščine. Saj brez tujk naš jezik ne bi prišel nikamor.

In še eno vprašanje. Ker se bližamo božičnim praznikom, sem radovedna, kako je nastala beseda božič in kaj zares pomeni. Slišala sem več razlag, a ne vem, katera je prava. Pa tudi to bi rada vedela, ali se ta beseda piše z veliko ali z malo o začetnico. Videla sem zapisano že oboje: božič in Božič.

Hvala za odgovor. Vam želim vesele praznike, sebi pa predvsem to, da bi nam bralcem še naprej pisali Minuto, dve za boljši jezik, ki jo zdaj ob petkih spet nestrpno čakam.”

Naj v zvezi s tujkami najprej navedem dve skrajnostni sodbi o rabi tujih besed v našem jeziku. Prva je narodnoobrambna in se glasi: ne uporabljaj tujke takrat, ko jo lahko nadomestiš z domačo besedo. Bolje je zapisati domače “domoljubje” kot pa tujko “patriotizem”. Druga sodba je zaljubljena v imenitnost tujega in pravi: tujke dajejo jeziku večjo izrazno moč in poseben čar, zato jih smemo uporabljati, čeprav imamo zanje domače besede. S tem pokažemo, da je naš jezik sodoben in ne zaostaja za bolj razvitimi evropskimi. Zato lahko zapišemo oboje: domoljubje in patriotizem.

Dodatna, tretja sodba ne pritrjuje niti prvi niti drugi ter poudarja: vse strokovne tujke so dovoljene, kot atom v fiziki, in tudi tiste, ki jih je jezik sprejel obenem z novim tujim proizvodom, kot na primer avto.

Med temi tremi sodbami - vsaka ima seveda tudi več dodatkov - sta v celoti sprejemljivi prva in tretja. Toda odgovoriti moramo še na Brankino vprašanje, zakaj slovenščina ne mara tujk. Odveč bi bilo ponavljati vse rodoljubne odgovore, ki poudarjajo, da se knjižna slovenščina kot jezik maloštevilnih govorcev nujno mora braniti nepotrebnih tujk, še posebno v publicistiki in govorništvu, če ne želi, da jo preplavijo tuji načini izražanja, zaradi katerih ne bi bila več slovenščina, v knjigi uporabljana že skoraj petsto let. Raje se zadovoljimo z eno samo razumno in razumljivo utemeljitvijo.

Kakšna je, da je razumna, razumljiva in sprejemljiva? Zelo preprosta je, kot so preprosti odgovori na zamotana vprašanja, ki pehajo svet v nenehno vojskovanje. Tole trdi: sleherna beseda, ki je res domača, ima v svojem jedru, to je v korenu, skrit prastari temeljni pomen, ki je jasen in ga povečini vsi poznamo; vsaka tujka pa ima v svojem jedru tuj koren, ki ga ne poznamo iz domačega besednega zaklada. Zato nam je beseda, ki izvira iz domačega (slovanskega) korena, razumljiva že, ko jo prvič slišimo ali preberemo. A tujka ostaja tuja, ker nam ni poznan njen temeljni pomen, zakrit v korenu.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7 .vala (7val@primorske.si)

Vzemimo si za pojasnilo dve besedi: domačinko domovina, ki izvira z korena dom, in nedomačinko patria, ki spet pomeni isto kakor domovina. Beseda patria izvira iz imena pater, oče, in pomeni isto kakor naša očetnjava. Še in še bi jasnomiselnim Slovencem našteval dvojnice, kot so domovina, patria, tank patria, afera Patria, in vse drugo, kar izhaja iz korena “dom” ali iz besede “patria”, drage bralke in spoštovani bralci.

S tiho željo, da mi pošljete čim prej čim več jezikovnih vprašanj, vam voščim prijetne božične praznike in srečno novo leto 2015. Le ob vaših novih vprašanjih bodo nastajale zanimive nove Minute o jeziku!

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano