Para-kurator si lahko privošči

Z zvočnim performansom in sonornim glasom Aphre Tesla se je v petek zvečer začel Pixxelpoint, festival medijskih umetnosti, ki že 15 let v zimskem času v Novo Gorico privabi intermedijske umetnike z vsega sveta. Letos jih je 48, kurator Igor Štromajer jih je privabil na temo ne-umetnost, non-art, v praksi pa tako, da jih je sprostil.

Vlado Repnik je razstavil print reprodukcije Portret mladega dekleta Petrusa Christisa, prižgane laptope pa potopil v belo barvo.   Foto: Klavdija Figelj
Vlado Repnik je razstavil print reprodukcije Portret mladega dekleta Petrusa Christisa, prižgane laptope pa potopil v belo barvo.  Foto: Klavdija Figelj

NOVA GORICA > Da se končno lahko sprostijo in niso pod pritiskom, da morajo doumeti nekaj, kar bo umetnost,so menda umetniki navdušeno dejali Igorju Štromajerju, ko jih je poklical in jim je rekel, naj se razgledajo po ateljeju oziroma studiu in zagotovo bodo našli kakšen kos, ki ni umetnost. Štromajer namreč ni poklicni kurator, tudi sam je intermedijski umetnik.

“V tem trenutku zato nastopam kot para-kurator, tako kot paravojaške enote. Vojska ima svoja stroga pravila, mednarodno pravo in druga določila, paravojaške enote pa si lahko privoščijo veliko več. Tako sem tudi jaz na tem mestu, ker nisem pravi kurator, odvezan odgovornosti in si lahko privoščim karkoli,” je dejal duhoviti para-kurator, ki se je v tem okolju počutil varnega.

Umetniki so prišli na povabilo Štromajerja, ki trenutno živi v Frankfurtu. “To so vsi ljudje, s katerimi sem v ljubezenskem odnosu,” je dejal in si okoli vratu privezal verižico, na kateri je ves čas tekel digitalni napis Make love not art.

Ne-umetnost kot aktivna pozicja

Po sobotnem srečanju z drugimi umetniki in kuratorji je postalo jasno, da neumetnost ni zgolj nekaj, kar ni umetnost, temveč celo gibanje nekih intermedijskih in spletno orientiranih umetnikov: “Sprašujemo se, kaj sploh je umetnost, kje so njeni robovi, kaj je na drugi strani, je temačen ali svetel svet, kje se stika z življenjem?” Še vedno je v zraku vprašanje umetniškega objekta, kot si ga je že pred skoraj stoletjem zastavil Duchamp. Ali umetnost zahteva umetniški objekt ali je že dovolj že sam koncept? Kaj z umetnostjo v svetu, kjer je vsak lahko umetnik; kjer si vsak lahko naredi svojo umetnost. Štromajer se je pogumno odločil zasekati v najbolj banalna in hkrati najbolj ključna vprašanja. Ko pravi: “Najbolj radikalno umetniško delo, ki ga danes lahko ustvari, sprogramira ali izvede umetnik, je tisto, ki ga pravzaprav ne ust-vari, ne stori,” to pomeni aktivno pozicijo zavrnitve. Pomeni tudi reči ne umetnostnemu sistemu.

Kaj so prinesli?

Liz Vix (Unermorgen.com) se samostojne predstavitve ni mogla udeležiti, ker je ravno na ta dan sodelovala v igri Milijonar, da bo lahko nahranila družino. Tako je zapisala v opravičilo. Robert Sakrowski iz Berlina, kurator pomembnih evropskih festivalov in razstav spletne in digitalne umetnosti, je na razstavo prinesel kos lesa, kos trama, na ogled je v galeriji Art Open Space v Gorici. Kitty Taylor, ki živi na Tasmaniji, svoja digitalna in novomedijska dela pa razstavlja po vsem svetu, je v Novi Gorici razstavila posnetek vožnje. Tiste ure in ure vožnje, ki jih porabi od enega festivala do drugega, čas, ko ne nastaja umetnost. Vožnja ni umetnost, pravi. Avstralka Gretta Louw, multidisciplinarna umetnica, ki trenutno dela v Berlinu, je razstavila podobe stanovanj, sob, kot so se ji pokazale, ko je s kom govorila preko Skypa. Ko je človek na drugi strani za hip zapustil prizorišče, je posnela fotografijo. To počne že veliko let, njena zbirka je že kar obsežna. Na meji gledljivosti so “trash” posnetki francoskega umetnika Systaime, ustanovitelja gibanja Fresh Trash Touch.

Karen Eliot je na razpolago dala facebook profil, da ga obiskovalci svobodno spreminjajo. Jelena Marković iz Beograda ni imela časa za Pixxelpoint, napisala je samo Artist has no more time ... Janezi Janše se predstavljajo z bančnimi karticami, na katerih so upodobljeni v znani triglavski kompozociji (razstavljajo jih tudi na razstavah umetnosti). Spet zanimiva je Pila Rusjan, ki razstavi Odsev nezavednega in imitira projektor brez elektronskega vira.

Vlado Repnik je s seboj prinesel kvaliteten print reprodukcije Portret mladega dekletaPetrusa Christisa iz 15. stoletja, prižgan laptop pa je potonil v belo barvo.

Ob tem nas je opozoril: “Kdor misli misel Natalije Gončarove, je Natalija Gončarova. Kdor pa gleda Mlado žensko Petra Christusa, je Peter Christus.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano