Zmaj za vedno

Vodstvo SNG Nova Gorica je režijo tretje uprizoritve v letošnji sezoni, politične satire Zmaj, zaupalo prekaljenemu režiserju, sicer tudi umetniškemu vodji mednarodnega gledališkega festivala MESS v Sarajevu, Dinu Mustafiću.

NOVA GORICA > Politično satiro ruskega avtorja Jevgenija Švarca Zmaj, ki je nastala leta 1944 in je ideje črpala iz političnih premikov v Rusiji 20. stoletja (torej od Oktobrske revolucije do stalinizma), je za oder priredila in dopisala dramaturginja predstave Željka Udovičić Pleština. Alegoričnost in metaforika, skozi kateri avtor podaja kritiko totalitarizma, se v posodobljeni različici razplamti in oblikuje v kritiko aktualnega družbenega in političnega ozračja, v katerem zmaju ni več videti ne repa ne glave.

Pravljice običajno nimajo kompleksne pripovedne strukture in tako je tudi z Zmajem. V mesto pripotuje popotnik po imenu Lancelot (Kristijan Guček) in spozna arhivarja Šarlemana (Iztok Mlakar) ter njegovo hči Elzo (Ana Facchini), ki jo bo mesto, kot še mnogo drugih dobrin, zavoljo domnevnega blagostanja skupnosti, žrtvovalo zmaju (Radoš Bolčina). Prišlek na to ne pristane in zmaja - premaga. Kar sledi pa je groteskno - tragikomično - srhljivo zrcaljenje aktualnosti.

Kostumografija (Leo Kulaš), stil igre in scenografija (Dragutin Broz) v prvem delu predstave vodita gledalce skozi situacije v horizontu “pravljičnega” dojemanja. Le avtocesta na levi strani odra nakazuje na analogijo pravljice s sodobnostjo.

Številna vrata, ki za sabo skrivajo spake (naglavne maske in rekvizite sta oblikovala Branko Drekonja in Vasja Kokelj, odlično masko igralcem ustvarja Ana Lazovski) ali pa le zid ter rešetke, ustvarjajo zatohlo, tesnobno prizorišče skupnosti. Pri ustvarjanju pravljično - jeklenega sveta sodelujejo še avtorica glasbe Tamara Obrovac, oblikovalec zvoka in zvočnih efektov Vladimir Hmeljak ter oblikovalec svetlobe Samo Oblokar.

Verbalna in fizična prekopicevanja v mestu, ki sestoji iz bojazljivih ljudi, so igralsko odlična, tako v kolektivnih prizorih meščanov, v katerih so ti z maskami na glavah le groteskne spake, kot posamično: Kristijan Guček kot Lancelot je v prvem, pravljičnem delu suveren, neomajen popotnik; Gojmir Lešnjak Gojc z nevrotičnim gibanjem župan na robu živčnega zloma, Nejc Cijan Garlatti kot njegov sin ustrezno slinast in kameleonski. Slog igre, ki ga podpirajo vsi elementi predstave (ob omenjenih še koreografija, ki jo je ustvarila Irma Omerzo) je v prvem delu izrazito anti-realističen, karikature pa iz situacije v situacijo vznikajo in izstopajo.

Uprizoritev se ne ustavi pri podajanju abstraktnih vprašanj ali odgovorov, temveč jih postreže silovito konkretno. V času, ko so (po zmajevi zaslugi) svet zasedli tajkuni in lobisti, ko se na veliko je, pije in spolno občuje, predstava vendarle nakaže smer pomiritve v svetu, v kakršnem živimo. A kakšna je ta pomiritev? Je vstajniško parolarska, utopično revolucionarna ali resnično obetavna?

Doba hipsterjev je pravzaprav le preoblečena pravljica; namesto meščanov kot grotesknih spak so zdaj nove podobe izumile nove načine prikimavanja oblasti, nove načine pasivnosti, ubogljivosti in navijaštva za sistem, za oblast, vse to v želji po varnosti, udobju, življenju onkraj sankcij in onkraj kritičnosti.

Po prilastitvi vsega, kar se je prilastiti dalo, na prizorišče vnovič vstopi Lancelot. Kot veliki vodja, rešitelj, pravičnik (Guček ga oblikuje v spekulativni podobnosti z aktualnim slovenskim premierjem). In jasno, podredili s(m)o se vsi, vključno z vstajniki. Vera v zmaja je obstojna, lahko si katolik, pacifist ali anarhist, struktura verovanja ostaja enaka.

S takšno priredbo besedila, režijo, dramaturgijo, igro, sceno, kostumografijo in ostalimi elementi uprizoritev Zmaj v SNG Nova Gorica oblikuje močno (samo)kritiko, ki trenutno stanje duha v državi in drugod uspe prikazati celostno.

ANJA BAJDA

---