Vojna, čas uprizarjanja; Trst, mesto sprave?

Slovensko stalno gledališče v Trstu se vnovič “postavlja” z grandioznim projektom: tokrat gre za koprodukcijo s Stalnim gledališčem Furlanije Julijske Krajine - Il Rossetti in društvom Casa del lavoratore teatrale, v uprizoritvi obravnavana problematika pa je velika in zgodovinska ravno toliko, kot to velja za omenjeno sodelovanje.

TRST > Obeleževanje obletnic takih in drugačnih vojn je običajno domena proslav in zdrs v tovrstno komemorativno razpoloženje je bila ena od očitnih pasti, v katero si ustvarjalci uprizoritve Trst, mesto v vojni, niso želeli pasti.

Biti s spominom, spominjati se, prisostvovati spominjanju, pokloniti se minulemu, obeležiti … Uprizoritev v režiji Igorja Pisona se temu ne izogne, četudi ne v negativnem smislu. Namesto okvirja proslav in državnih simbolov se v dvorani SSG Trst skozi uro in pol trajajočo predstavo vzpostavljata okvir uprizarjanja (močan, deloma celo preveč invaziven) in priredba besedil dveh pisateljskih ikon iz tržaškega območja, dramske skice Kakor v snuMarka Sosiča in besedila Kruh pričakovanjaCarla Tolazzija.

Priredbo podpisujeta režiser Pison in dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec, novonastali kolaž pa prepleta več ravni in vsebinskih sidrišč. Prikazana realnost vojne se dotika bede moških na frontah, psihičnega trpljenja in lakote; bede in stiske žensk ter družin onkraj frontnih žarišč; problematike iredentizma in podobe Trsta kot žarišča nevroz, kakopak sredi prve svetovne vojne.

Pričevanje brezimnega vojaka (Prvega moškega), igra ga Tadej Pišek, se preliva v izpovedi hrepenenja in spominov žensk med vojno (Irine: Nikla Petruška Panizon, Agate: Lare Komar in Olge: Marie Grazie Plos). (Pre)Mnogim prizorom, fragmentarni dramaturgiji, ki ne sledi logiki linearne pripovedi, se pridružuje uprizoritev pripovednega okvirja kot poskusa umevanja vojne.

Avtor-Režiser (Primož Forte) prizore spominov konstruira pred gledalci, igro prekinja in jo nadaljuje ter sočasno kadrira, zlasti pa snema film o vojni (video Igor Pison in Tomaž Scarcia). Gledalcem je dovoljeno vstopiti v fascinantni svet nastajanja (dokumentarne) drame, sočasno pa poustvarjati zgodovino, “siliti” v intimne zgodbe ljudi in njihovih obrazov, ki bi si v resnici želeli le spokoja. V skladu z zamislijo so projekcija ter element režije filma o vojni, izgubah, intimnih nelagodjih, z njo pa tudi vloga Avtorja-Režiserja tehnično in idejno dovršeno izpeljani.

Vojna je povsod, onkraj vidnega in čutnega, vojna zareže v vsako poro življenja, naj bo to noseča ženska v Trstu, ki si poišče delo na tramvaju (Roberta Colacino), odhajanje v boj za to ali za ono idejo o državi (Tadej Pišek, Massimiliano Borghesi), pridružitev tej ali oni skrajnosti (Lorenzo Zuffi), še najhuje pa praznino določa odsotnost (hrane, tudi moških, polagoma upanja …).

Občinstvo je v dogajanje vključeno tudi prostorsko (scena Igor Pison), saj z gledalci neposredno komunicirajo tako tisti, ki se jih spominjamo, kot spominjajoči se Avtor-Režiser, ki posebno mesto pričevanju in prisostvovanju moriji podeli tudi s snemanjem in s sočasnim projiciranjem zročih obrazov na platno. Slednje sestoji iz resaste tkanine, ki omogoča črno belo filmsko projekcijo, za njo pa poteka sestavljanje filmsko gledaliških prizorov.

Postavitev več različnih časov v skupni prostor (uprizarjanja) učinkuje pretresljivo. V hiper-medijski in v gledaliških sredstvih (pre)obilni uprizoritvi pa potencialu dvojezičnega igralskega odnosa in liričnim odsekom besedilnih predlog zmanjka nekaj vezivnega tkiva v vzpostavljanju odnosa do vojne kot stvarnega dejstva in manj poljubnega sredstva medijskega uprizarjanja.

ANJA BAJDA

---