Gora, ki ostaja čarobna

Čarobna gora Thomasa Manna je eden najznamenitejših romanov 20. stoletja, ki obravnava čas pred prvo svetovno vojno. Ta pa je v mnogih pogledih podoben današnjemu, so prepričani ustvarjalci istoimenske koprodukcije Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in ljubljanske Drame. Tržaška premiera krstne uprizoritve zahtevne dramatizacije Katarine Pejović, ki jo je režirala Mateja Koležnik, bo drevi, ponovitvi pa še jutri in v nedeljo.

TRST > V središču je zgodba o inženirju Hansu Castorpu (igra ga Aljaž Jovanović), ki se je namenil obiskati bolnega bratranca Joachima Ziemßena (Romeo Grebenšek) v mondeno zdravilišče Berghof, kjer pa je še sam zbolel in tamkaj ostal sedem let. Vendar Čarobna gora vključuje, kakor so zapisali v gledališkem listu, “tako idejna in nazorska vprašanja turbulentnega časa z začetka 20. stoletja kot tudi širšo sliko dekadentne družbe, ki se v eskapizmu zaprtega in zavarovanega okolja sanatorija sicer osredotoča na konkretne pljučne bolnike, a razkriva predvsem podobo (tudi našega) bolnega sveta vprašljivih in propadajočih vrednot”. In zato je, so soglašali ustvarjalci na včerajšnji predstavitvi v tržaškem gledališču, še kako aktualna.

Prvak in direktor SNG Drama Igor Samobor (v drami igra Lodovica Settembrinija) pojasnjuje, da so s Čarobno goro odprli sezono, katere rdeča nit je identiteta: “In če govorimo o identiteti 20. stoletja, moramo startati iz enega temeljnih romana tega časa.”

Srhljiva podobnost

Po njegovem mnenju je današnji čas v mnogih točkah izjemno podoben času pred prvo svetovno vojno, o katerem govori roman: “Ljudje smo negotovi, zbegani, preplašeni, trenutno ne vidimo nobene prave rešitve, ne moremo nazaj, ne moremo naprej. Kakor pravi profesor Zygmunt Bauman, se nahajamo v času nekakšnega 'interregnuma'.”

Novi umetniški vodja SSG Trst Eduard Miler se je včeraj posebej zahvalil predhodnici Diani Koloini - tako za nagrade na nedavnem Borštnikovem srečanju za No drame v režiji Mateje Koležnik, kot za odlično zastavljeno novo sezono in “močen začetek”. SSG bo nadaljeval s koprodukcijami z velikimi gledališči, tudi z Dramo, česar si želi tudi Igor Samobor.

Dramaturginja predstave in avtorica dramatizacije Katarina Pejović, ki se bo vse tri dni v Trstu pol ure pred predstavo srečevala z občinstvom, pravi, da gre za kultni roman, za katerega mnogi pravijo, da je knjiga njihovega življenja. A ker je Mann naredil vse, da bi se izognil dramskim prvinam, se je tudi upiral dramatizaciji”. “Je metafizična študija časa, tako v temporalnem kakor filozofskem, političnem in socialnem smislu. Po drugi strani pa je tudi nekakšno mitsko potovanje in zato roman vsebuje značilno epskost,” pojasnjuje Pejovićeva, ki pravi, da je bila dramatizacija zaradi mnogih razsežnosti Mannovega dela na trenutke “misija nemogoče”.

Vsaj za hip človek

Strukturo drame (traja tri ure in dvajset minut z dvema premoroma), ki jo je s pomočjo prevajalke Aleksandre Rekar ustvarila po hrvaškem prevodu, si je zamislila po podobi peščene ure. “Prvo dejanje je arena vtisov, senzacij, različnega doživljanja mikrokozmosa, v katerem se znajde Hans Castorp. Drugo dejanje je ozko grlo peščene ure, v katerem se junak skozi debato med filozofoma Settembrinijem in Naphto (Marko Mandić, op. a.), ki se borita za njegovo dušo, sooči z idejnim, ideološkim in duhovnim naborom 20. stoletje. V sklepnem dejanju pa se zgodi nekakšna popolna dekonstrukcija dotlej nabranega in obenem sinteza,” pojasnjuje dramaturginja, ki ji je pri delu veliko pomagala režiserka Mateja Koležnik. Za igralca Aljaža Jovanoviča je roman še kako aktualen: “Star sem trideset let in zdi se mi, da predstava govori tudi o času, ki ga danes živi moja generacija, v smislu prelaganja odgovornosti za svoje življenje. Govori o tem, kako si človek skozi tri dejanja ter skozi eros-spolnost in skozi logos-razum na koncu odpre srce, da postane pravi človek. Četudi bo najbrž naslednji hip na fronti umrl, je vsaj za trenutek mogoče pravi človek.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---