Ugodno prodam svoja načela

Ne, umetnik že lep čas ni tako pretresel naše dežele, kakor jo te dni trese pesnica, ki si je drznila zavrniti nagrado. Še huje - ni zavrnila nagrade, marveč denar, kar lep kupček evrčkov, za katere so mnogi, premnogi pripravljeni mesece in mesece garati, se uklanjati, marsikomu nekam zlesti in požreti marsikatero grenko. Zato ji bodo težko oprostili, da je kar takole zamahnila z roko in se namrdnila: nočem!

Jasno, ko bi nagrado mirno in vljudno sprejela, se nasmihala in klanjala na vse strani, dala nekaj izjavic in intervjujev ter se umaknila v svojo sobico, bi jo zaznali le redki. Tako pa - kakor vidite, kakor berete - še kar polni časopisne stolpce, zaradi česar zlobni jeziki že sikajo o premišljeni in premeteni negativni samopromociji, medtem ko se drugi ne morejo in ne morejo načuditi - da ti gre ženšče sprejeti neko ničvredno plaketo, na kateri je nakracano, da je napisala fejst pesniško zbirko, zavrne pa nekaj tisoč evrov! Da ti gre gobcati o načelih in nekakšni higieni, zaradi katere da ne more sprejeti umazanega denarja! Ja kje ste pa še videli kaj podobnega, lepo vas prosim! Je tako bogata ali samo nora?

Poklicani in nepoklicani so se nemudoma lotili preučevati njeno pisno pojasnilo, zakaj ne more in noče sprejeti denarja. Pesničin nekajvrstični dopis ovohavajo in z leve in z desne, ga prebirajo znova in znova, polemizirajo o njem, ga razčlenjujejo na tisoč in en način, kakor že dolgo niso interpretirali nobene še tako zagonetne, z najhujšimi metaforami prepredene leposlovne mojstrovine.

Našli so se cehovski kolegi, ki pesnico resno opominjajo, da je storila nepremišljeno in zlasti neodgovorno dejanje, saj da je mecenstvo dandanes v kulturi dragocena redkost, ki jo velja čuvati in negovati, pa četudi podarjeni denar včasih rad ubere sumljive poti, preden se prikobali do umetnika.

Pesnica pa podarjenemu konju ni samo pogledala v zobe, marveč ga je kar nagnala izpred praga svojega hleva, češ da ji bo vse posvinjal. Zdaj pa imamo, kar imamo - užaljeni mecen je že dvignil roke in vihravo odkorakal stran, nekateri književniki stokajo, da jih pesnica spet peha v bedo in uboštvo, vsemogočna in vseprisotna domača javnost pa od nje pričakuje, da se bo zagovarjala, da bo pojasnila, kako je lahko tako malomarno izdala narodovo zaupanje - zaupanje, za katerega pravzaprav nikoli ni niti prosila.

In jasno - kako zaboga je lahko zavrnila podarjeni denar?!

Zlasti je to težko pojasniti ljudstvu, ki ga poezija in nasploh umetnost ne zanimata vse do trenutka, ko sliši, da si je neki umetnik - ali, še huje, umetnica - privoščil, privoščila škandal.

Natanko tako, naravnost škandalozno dejanje si privošči, kdor visoko nad denar postavi načela, moralo, etiko, tovrstno šaro, ki je dandanes - to pa ja ve vsak! - že hudo zastarela. Kdor tu in zdaj pleteniči o idealih, je nespodoben sanjač, ki ne razume, v kakšnih časih živimo.

V resnih časih. V težkih časih. Sanjači tega še niso doumeli, drugi pa. Vse več jih je, ki v službi - če jo še imajo, srečneži - zrejo zgolj in samo in edinole čedalje bolj zoprn vir zaslužka, vir preživetja, edini razlog, zaradi katerega zjutraj vstanejo in se opotečejo v nov dan, še tesnobnejši od prejšnjega. Garajo za tistih nekaj soldov, odtujeni tako od svojega dela kakor od Marxa, sklonjene glave in upognjene hrbtenice, žebraje svete zapovedi: ne zavzemaj se za svoje pravice, brigaj se samo zase, tovarišu v stiski ne podajaj roke, molči in trpi. Če tu in tam kdo med njimi vendarle dvigne glavo in glas, ga hitro potegnejo medse, mu svareče zašepečejo: pusti svoje ideale, pusti svoja načela, bodi vesel, da še imaš službo, bodi hvaležen, da še prejemaš plačo.

Zato bi pesnici, ki si tu in zdaj drzne pleteničiti o načelih in higieni, najraje zabrusili: vzemi denar in drži jezik za zobmi!

Ne sprašujejo se, zakaj je v kapitalizmu daleč največji tabu tisto, kar je njegova srčika, njegov temelj - denar. Ne, v samem jedru človekove intime ni seks, kje pa, tako mislijo naivneži - tam je denar. Kdor se nag sprehodi po mestnem trgu, je čudaški, to že, vendar nič kaj subverziven. Nedopustno prevratniški pa bi bil, kdor bi mimoidočim razkazoval svojo plačilno listo, bančni izpisek in podobno, kdor bi znance na kavici mimogrede pobaral, koliko zaslužijo.

Saj vidimo, ni jih malo, še zdaleč ne, ki na spletu objavljajo fotografije svojih ljubkih otročičev za jedilno mizo, v kopalni kadi, na straniščni školjki - si kdo od njih upa objaviti dokumentacijo o svojem premoženju, a? Kje pa, denar, to fikcijo vseh fikcij, je treba skrbno skrivati pred očmi drugih.

In ne, niti umetnikov v intervjujih ne sprašujemo, koliko so zaslužili s to ali ono umetnino. Na tiskovnih konferencah pesniki in pisatelji ne pripovedujejo, koliko jim je prinesla nova knjiga. Nikoli ne izvemo, koliko zaslužijo, tu in tam samo, koliko zavrnejo.

In če denarja hitro ne pospravijo v žep, ampak ga s studom odrinejo stran, deželo sunkoma preplavita vik in krik.

Naslednji nagrajenec, ki ga bo pestila etika, jo bo bolje odnesel, če bo molčal o svojih načelih in higieno omejil na lastno kopalnico. Če že mora zavrniti denarno nagrado, naj jo raje z aforizmom, ki ga je že davno tega izrekel duhoviti književnik: “Denar me ne zanima, zlasti ne v majhnih količinah.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---