Giuseli bi rada dobila delo

Ob piranskem mandraču se sprehajajo turisti, le lučaj proč, v drugem nadstropju Župančičeve ulice, pa je turizem povsem nepomembna zgodba. V dnevnem centru Kažun brezdomci iščejo kos kruha, morda tudi kavo. A ura je poldne in ostale so samo še drobtine.

PIRAN, KOPER > S poletjem tudi v Piran prispejo brezdomci iz vse Slovenije. Prosijo za humanitarno pomoč in običajno hitro odidejo naprej. Večina brezdomcev, uporabnikov socialno varstvenega programa Kažun, pa je domačinov.

“Izgubila sem vse”

V dnevnem centru na Župančičevi ulici 14 je tudi Giuseli. Z naklonjenostjo jo Aljoša Golubič iz Centra za socialno delo Piran poimenuje varuška za uporabnike. Stara je 55 let in brezdomka že poldrugo leto. “Izgubila sem vse, nimam nič,” pravi. In kljub vsemu je nasmejana, vedra, njeno pecivo tisti, ki so ga pokusili, opišejo kot fantastično, željo pa ima eno samo - rada bi dobila delo.

Sprejemališče in zavetišče Kažun je polno zasedeno. V štirih sobah je osem moških in dve ženski. Mirsada je v zavetišču že mesec dni. Stara je 59 let. Nima družine, ostala je brez stanovanja: “V zavetišču mi je super. Hvala Aljoši in sodelavcem, da so me sprejeli.”

Letos so v Kažunu obravnavali že 70 brezdomcev. “Nekateri so se rešili brezdomstva, nekateri pa so povratniki, saj so znova izgubili službo. Lani smo z ulice spravili še štiri uporabnike, ki so se vključili v javna dela. Dva sta v domu za ostarele, eden je dobil stanovanje. To so naše male zmage,” pojasnjuje Aljoša Golubič.

Kažuna ne bi bilo brez sofinanciranja občine Piran, ministrstva za delo ter številnih donatorjev. Morda jim kmalu uspe ustanoviti še društvo, v katerem bi se združili uporabniki, dobili svojo avtonomijo in odprli ljudsko kuhinjo za člane društva.

Novo okolje, novo doživetje

Skrb za brezdomce je v Kopru večinoma na ramenih Rdečega križa (RK) Koper, ki prav tako ne bi preživel brez sofinanciranja koprske občine, ministrstva in donatorjev. Letos so pomagali že 82 ljudem. Stisk je vse več, na rob so pahnjeni tudi mladi ljudje brez služb ali dokončane srednje šole, ki nimajo več niti podpore svoje družine. “Veseli pa smo, da smo lani petim uporabnikom našli službo in streho nad glavo,” na nekaj srečnih zgodb opozori Irena Sirotič Dobrila, predsednica koprskega RK.

Zavetišče za železniško postajo, ob katerem upajo, da bodo kmalu uredili tudi dnevni center, pomeni topel obrok, pogovor s strokovnim delavcem, priložnost za urejanje zdravstvenih in socialnih pravic, pokojnin. Tam je dvanajst ležišč, svojo začasno streho nad glavo ima trenutno deset brezdomcev, med njimi ena ženska.

Ratomir je star 72 let, brezdomec pa je že od osamosvojitve Slovenije. Vse je izgubil, ko je postal izbrisana oseba. “Moja prihodnost je odvisna od koprske upravne enote in izplačila odškodnine izbrisanim. Tukaj pa mi je dobro,” še pravi, medtem ko zlaga oprano perilo.

Ta teden je v zavetišče prišel tudi 30-letni Danjel. “Brez te možnosti ne vem, kaj bi naredil, saj imam doma nekaj težav. Tukaj sem seveda začasno. Izvedel sem tudi, da mi lahko občina subvencionira najemnino. Hvala občini in Rdečemu križu.”

Poletje je v Koper pripeljalo nekaj brezdomnih Madžarov, Bolgarov, Romunov, pravi Milena Bužan, organizatorka mreže pomoči, zaposlena v programu RK Koper, in doda: “Vsakdo rad zamenja okolje. Navsezadnje je tudi to neko doživetje.”

ALENKA PENJAK

---