“Srečno in zdravo podjetje smo. Mislim, da smo del rešitve”

Blizu mesteca Zewttl severovzhodno od Dunaja leži vasica Sprögnitz. Tako majhna je, da jo na zemljevidu komaj opazite. Pa vendar jo vsako leto obišče nekaj deset tisoč ljudi.

 Foto: Rajko Škarič
Foto: Rajko Škarič

Pridejo si pogledat podjetje Sonnentor, ki tam prideluje najboljše čaje in začimbe na svetu; tako so vsaj prepričani mnogi, tudi zahtevni japonski poznavalci, ki so Sonnentorjevim čajem na tekmovanjih podelili že kar nekaj najvišjih priznanj.

Vendar obiskovalec tam ne uzre kakega tehnološkega čudeža. Ko mu razkažejo proizvodnjo, začuden ugotovi, da je videl le dva stroja: enega zelo preprostega za ločevanje zrnja od plev, drugega pa za pakiranje zelišč v folijo - razgradljivo, seveda, kajti vsa Sonnentorjeva embalaža je okolju prijazna in jo lahko daš tudi na kompost.

To, kar ljudje pridejo gledat v Sprögnitz, ni tehnološki, pač pa svetovni čudež: podjetje, v katerem delajo srečni ljudje. Podjetje, ki tako rekoč dnevno odpira nova delovna mesta, ki usmerja kmete v ekološko pridelavo zelišč, vlaga v lokalno skupnost in je ekonomsko uspešno, čeprav vsako etiketo na embalažo prilepijo ročno - in to z nasmehom. Zaposleni delajo od ponedeljka do četrtka od 7.30 do 17. ure s tremi odmori za malico in kosilo, v petek pa so prosti že opoldne, da imajo konec tedna več časa za družino.

Da je podjetje uspešno prav zato, ker človeških rok in medsebojne solidarnosti ne more nadomestiti noben stroj, je prepričan 49-letni Johannes Gutmann, ki je pred 26 leti začel kot brezposeln in brez kapitala. Danes prihodki njegovega podjetja rastejo približno 20 odstotkov na leto. Krize ne pozna, izvaža pa v več kot 50 držav, tudi v Slovenijo. Samo v Avstriji zanj dela 160 kmetij, kooperante pa ima tudi na Češkem in v nekaterih drugih državah.

Gutmann je posebna pojava. V svojih značilnih starih usnjenih hlačah, z očali z rdečim okvirjem in obveznim nasmehom do ušes pridrvi v restavracijo, ki jo je sredi vasi odprl pred kratkim.

Zraven je zgradil še čajnico, kar je v krajih, kjer se ljudje raje družijo ob vinu ali pivu, pogumno dejanje. Sicer pa so ga domačini čudno gledali že takrat, ko jih je prepričeval, naj se usmerijo v pridelavo zelišč. Zraven restavracije je še vrtec za otroke zaposlenih in za vaške otroke, če se jim želijo pridružiti.

Vsi mu želijo stisniti roko in se fotografirati z njim. Midva pa imava le nekaj minut časa za pogovor. K sreči je Sonnentorjeva zgodba preprosta, tako kot so preproste zgodbe malih kmetov, ki želijo dostojno preživljati svoje družine in svobodno obdelovati svojo zemljo. In prav zaradi svoje preprostosti je ta zgodba tako uspešna. Številke vrtoglavo rastejo, zato obiskovalec po navadi prispe oborožen z zastarelimi podatki ...

> Vaše podjetje obišče 30.000 ljudi na leto …

“Vmes se je število povzpelo že na 50.000. Ljudje se kar pojavljajo, in včasih sem presenečen, da so za ogled pripravljeni tudi kaj plačati. Celo nekaj dobička smo lani ustvarili na ta račun. Vendar ne razmišljamo o povečevanju dobička. Naša vizija je, da ohranjamo in odpiramo nova delovna mesta.”

> Ampak v svojih proizvodnih halah ne skrivate nobenih velikih strojev; nič posebnega ni tam, kar bi ljudje lahko občudovali …

“Res ne. Prav nič zabavno si ni ogledovati strojev. Pokažite jim ljudi, njihove nasmejane obraze, pokažite jim kmete.”

> Torej obiskovalci pridejo, da bi videli srečne obraze ljudi, ki delajo pri vas?

“Seveda! Toliko vrednot ohranjajo na malih kmetijah! In to velja tako za Avstrijo kot tudi za Slovenijo. Poznam družino s Kozjanskega, ki na majhni kmetiji prideluje vse ekološko. Pridelke prodajo neposredno kupcu in so zelo srečni. Slovenci res čutijo z ekološkim gibanjem. Vedo, kaj pomeni na ta način pridelana hrana. To je hrana za dušo, ne le za želodec.”

> Presenetljivi so tudi podatki, kako hitro pri vas raste število zaposlenih. Zdaj jih imate že več kot 200, poleg tega za vas dela približno 160 kmetij in skoraj sto ljudi, ki ročno pakirajo izdelke. Kako vam uspe dati delo toliko ljudem?

“Skupaj s še nekaj podjetji, ki delajo skoraj izključno za nas, smo v regiji ustvarili 600 delovnih mest.”

> Se vam splača ročno pakirati izdelke?

“Vsako etiketo prilepimo ročno ...”

> Zakaj za to delo ne kupite strojev?

“Veliko ljudi me to vpraša. Tudi svetovali so mi, naj odpustim sto ljudi in bom zaslužil več denarja. Pa sem odpustil svetovalce! Moja vizija ni investirati v stroje, moja vizija je ustvarjati delovna mesta. In ko ljudje končajo z lepljenjem etiket, imajo čas za za svoje otroke, lahko skrbijo za starejše, za družbo, za ohranjanje življenja v vaseh. Če bi si nagrabil kup denarja in ostal sam, to ne bi bilo zabavno. Skrbelo bi me za obrestne mere in finančno krizo. Ne! Nimam časa, da bi razmišljal na ta način. Zadnja srajca nima žepov, pravimo tu v Avstriji. Ničesar ne odneseš s seboj. Še te usnjene hlače niso moje. Stare so že več kot 90 let, pred mano pa jih je nosil moj oče.”

> Ste stoodstotni lastnik podjetja?

“99. Odstotek pripada moji ženi.” (smeh)

> Koliko denarja vzamete iz podjetja?

“2500 evrov na mesec, kolikor znaša moja neto plača. Ta plača je nekoliko nadpovprečna, a ne najvišja v podjetju. Ne potrebujem veliko. Imam deset avtomobilov, ki jih lahko uporabljajo tudi zaposleni. Jaz po navadi vzamem najmanjši, električni avto.”

> Koliko pa znaša najnižja plača v podjetju?

“1500 evrov.”

> Ste študirali ekonomijo?

“Ne, ničesar nisem študiral. Odrasel sem na majhni kmetiji, kjer sem občutil, kaj sta v resnici ekonomija in kmetijstvo in katere so tiste vrednote, po katerih ljudje globoko hrepenijo. To je bila moja življenjska šola.”

> Ste odraščali v vasi, kjer je zdaj vaše podjetje?

“Pet kilometrov stran. Tu pa sem leta 1992 kupil staro podrtijo.”

> Ste si želeli študirati?

“Po zaključeni srednji trgovski šoli sem se odločil, da ne bom šel študirat. Želel sem se preizkusiti v različnih službah, da bi si nabral čim več izkušenj. Delal sem kot turistični vodnik, pa kot komercialist v pivovarni …”

> Ste imeli s temi službami slabe izkušnje?

“Da. Vedno. V štirih službah sem bil in povsod sem se slabo počutil. Zaslužil sem denar za preživetje, moja duša pa je ostala prazna. Po četrti katastrofi sem se odločil, da bom šel na svoje. Poznal sem nekaj kmetov, ki so gojili zelišča, pa jih niso mogli prodati. Oni so torej potrebovali tržišče za svoje pridelke, jaz pa sem bil brezposeln. Pa sem jim rekel, poskusimo! Tako sem začel ustvarjati sistem, ki dela v korist ljudem.”

> O čem ste sanjali na začetku projekta?

“Oh, zgolj o tem, da preživim.” (smeh)

> Ampak simbol vašega podjetja je sonce, ki so ga kmetje pred desetletji obesili na vrata, ko so od veleposestnika uspeli odkupiti zemljo in so postali svobodni kmetje. Vi pa trdite, da danes veliko kmetov ni svobodnih, predvsem tisti ne, ki so odvisni od veliko strojev, kemije, bančnih kreditov in subvencij. Se zavzemate za ponovno osvoboditev kmetov?

“Odrasel sem na kmetiji, zato sem vedel, kaj si kmetje želijo in kaj potrebujejo. Vedel sem tudi, kakšne pritiske doživljajo, recimo ko jim vlada reče, naj nikar ne pridelujejo, česar ne bodo mogli prodati. Kmetje dobivajo subvencije, ampak potem jim vlada stalno narekuje, kaj lahko pridelujejo in česa ne. Tako so jim tudi svetovali, naj ve tej regiji, ki se imenuje Waldviertel, začnejo gojiti zelišča. Teh pa kasneje nihče ni hotel odkupiti. Kmetje nimajo veliko izkušenj s prodajo svojih pridelkov. Vse, kar večina zna, je delo na zemlji. Še sanja se jim ne, kako bi svoje pridelke prodali na tujih tržiščih. Meni pa se je to zdelo otročje lahko. Dal sem jim embalažo, dal sem jim etikete, izdelke pa sem nato prodajal na tržnicah. Začel sem s tremi kmetijami in sanjal sem o tem, da bi od tega lahko živel.”

> Zakaj ste vi z lahkoto prodali ta zelišča?

“Vzljubil sem zgodbe teh kmetov. Njihove korenine so bile moje korenine. Zelo lahko mi je bilo sodelovati z njimi, ker sem jih razumel v dno duše.”

> Kakšno zgodbo ste torej povedali potrošniku?

“Vso zgodbo povedo že moje stare usnjene hlače, ki so moja obvezna delovna oprema. Že prvič sem šel na tržnico, oblečen vanje.”

> Želeli pa ste tudi osrečiti kmete?

“Seveda. Želel sem jim ponuditi pošteno odkupno ceno, da ne bi le životarili, ampak bi imeli denar tudi za investicije. To je bila moja dolgoročna vizija, in vsi ti kmetje, od katerih sem odkupoval na samem začetku, še vedno gojijo zelišča.”

Proces dela je v Sonnentorju zasnovan tako, da čim več del opravijo na kmetijah. Tako tam tudi posušijo vsa zelišča in sami pakirajo mnoge čaje. Zelišča sušijo do maksimalne dovoljene temperature 40 stopinj Celzija in v senci, da ohranijo eterična olja. Posušena zelišča, ki jih ne zapakirajo že sami doma, kmetje pripeljejo v podjetje, kjer so podvržena strogi kontroli kakovosti. Čim prej jih zapakirajo v folijo, da ne izgubijo arome, nato pa jih v škatle pakirajo po potrebi oziroma glede na naročila. Za vsako državo tudi sproti tiskajo nalepke, recimo za Slovenjo stiskajo in na škatlo ročno nalepijo etiketo, ki je samo v slovenščini.

> Kaj pa drugi kmetje, ki jim morda ne gre tako dobro?

“Veliko kmetov ne razume, da bi morali skozi svoje delo in pridelke predstavljati svojo družinsko zgodbo, svoje korenine. Mislijo, da je vse v tem, da imajo velik traktor, velike stroje in velike obdelovalne površine ter hleve. Razmišljajo le o tem, kako bi prišli do evropskih subvencij, ki jih je danes relativno lahko dobiti. To ni prava pot.”

> Zakaj ne?

“Situacija je podobna, kot če bi pojedel tableto. Trenutno ti morda odleže, ampak to še ne pomeni, da si ozdravel. Ko izgubiš subvencijo, boš padel v krizo kot odvisnik, ki ne dobi svojega odmerka. Ker nimaš razvojne vizije. Če pa ne razmišljaš o subvencijah, pač pa o tem, koliko možnosti leži na tvoji kmetiji, v tvojih rokah, v tvojem občutku … In ljudje kupujejo izdelke le zaradi emocij, ničesar drugega. Na stotine zeliščnih čajev je na tržišču. Kakšna je razlika med njimi? Razliko vedno ustvari zgodba, čustvo. In na ta način so kmetje srečni. Uspešni so in lahko skrbijo za svoje družine.”

> Ali vsa zelišča pridelujete brez umetnih gnojil in škropiv?

“Da.”

> Torej tudi tu uveljavljate teorijo, da se da preživeti brez drog oziroma kemije?

“Natanko tako. Kmetje se na ta način lahko svobodno odločajo, kaj bodo pridelovali. Niso odvisni od tega, ali jim bo Evropska unija dodelila subvencijo ali ne. To je napačna računica. To ne pomeni biti svoboden in ponosen na svoje delo, in to ni zabavno.”

> Sonnentor vodite že več kot 25 let. Se vas je ekonomska kriza kaj dotaknila?

“Ne. Čutim, da nas je kriza še okrepila. Ljudje vidijo, kaj se dogaja povsod okrog njih, zato iščejo nekoga, ki je samozavesten, odgovoren in vreden zaupanja. V času krize, od leta 2008 do danes, smo podvojili prihodke. 60 odstotkov imamo lastnega kapitala, ostalo pa so kratkoročna posojila. Dolgoročno investiramo samo lasten denar.”

> Ali zaradi vsega tega ljudje tako radi delajo pri vas?

“Seveda. In cenijo svoja delovna mesta! Mar jim je, da jih ohranijo. Ko pridejo delat sem, jim najprej rečem: 'Ne delate zame, čeprav sem vaš šef. 200 ljudi pred vami vam je dalo priložnost, in vi boste ustvarili priložnost za tiste, ki pridejo za vami. Na vas je, da prevzamete to odgovornost. Če pa ne marate našega načina delovanja, naše filozofije, vas bodo sodelavci sami poslali v reciklažo.'”

> Koliko ljudi pa zapusti podjetje?

“Približno pet odstotkov. Povprečje v ostalih podjetjih je 15 odstotkov.”

> Kako na vas gleda okolica? Vas imajo ljudje za vizionarja, rešitelja, ki je regiji dal delo?

“Sploh ne. Sem le eden od članov skupnosti, v kateri smo vsi enakopravni. V podjetju si vsak dan delimo skupno kosilo, ki je zastonj, v komunikaciji pa smo zelo neposredni in iskreni. S sodelavci se stalno srečujem, čeprav nisem več vpet v vsakodnevni posel.”

> Se res ne počutite nič posebnega?

“Res ne. Se pa počutim zelo blizu svojim sodelavcem. Ne dajem jim občutka, da sem njihov šef, pač pa le eden izmed njih. Tako se vsak od njih obnaša kot podjetnik.”

> Kaj pričakujete od svojih sodelavcev?

“Da izkoristijo priložnost, ki so jo dobili. Da prinašajo sveže ideje, ki nas bodo pripeljale do naslednjih odločitev. In da uživajo v tem, da so del skupne vizije.”

Gutmann je svoje podjetje ustanovil 1. avgusta 1988. Teži k temu, da bi bilo podjetje energetsko neodvisno oziroma da samo ustvari toliko energije, kot jo porabi. V ta namen imajo na steni zaslon, ki vsak trenutek beleži energetsko bilanco.

> Dokazali ste, kako uspešna je lahko vaša filozofija. Kaj, menite, je bistvena razlika med vašim in kakšnim drugim podjetjem, ki krči stroške in odpušča ljudi?

“V takšnih podjetjih ljudje gledajo samo na to, kako bi zaslužili. Ampak denar ne prinaša sreče, nasprotno, zaradi denarja lahko zboliš. In zaradi denarja si depresiven. Če si želiš vedno več denarja, boš pritiskal na sebe in druge, samo da ga dobiš. Jaz pa svoje sodelavce vedno vprašam, zakaj so prišli delat k meni. Saj so morda imeli v prejšnji službi višjo plačo. Ampak vsi so slišali o tem, kako dobri so pri nas odnosi, kakšna je naša vizija. Želijo biti del te zgodbe. Šele četrto ali peto vprašanje je namenjeno višini plače. Ne prvo. Na prvem mestu je vedno občutek, ki ga imaš v življenju, na prvem mestu so t. i. mehki elementi. Če pri delu občutiš veselje, se ti na obrazu kar sam zariše nasmeh. Če pa človek pride v podjetje le zaradi denarja, bo tudi odšel zaradi denarja, kajti slej ko prej mu bo kdo ponudil več.”

> Je v Avstriji še kaj podjetij s podobno filozofijo?

“Nekaj jih je, ampak ne veliko. Pravimo jim podjetja, ki delajo za skupno dobro, t. i. socialna podjetja. Tu velja načelo transparentnosti, saj imajo vsi zaposleni pravico izvedeti, koliko zaslužimo in kam gre denar. Vlagamo v lokalno skupnost, vlagamo v družbo in smo del trajnostnega razvoja.”

Sonnentor je prvo podjetje, ki je v Avstriji dobilo eko-certifikat. Tudi to veliko pove o brazdah, ki jih je oral Johannes Gutmann. Kljub temu, da so kraji na severu Avstrije mrzli, so tla tam idealna za pridelavo poljščin, saj vsebujejo veliko gline in silicija.

> Vas ljudje v Avstriji poznajo?

“Ne vem in me niti ne zanima. Prepričan sem, da 80 odstotkov ljudi, ki zve zame, misli, da sem malce čez les.”

> Ampak vaši rezultati so občudovanja vredni …

“Da. Vsako leto rastemo. Srečno in zdravo podjetje smo. Nimamo problema z bankami, s stečaji in ekonomsko krizo. Mislim, da smo del rešitve. In velika priložnost. Ljudem vedno pravim, ne razmišljajte o problemih. Problem je del rešitve. Razmišljajte o možnostih, o spremembah. Kriza je dobrodošla, da kaj spremenimo. Svojo prvo krizo sem doživel, ko sem bil brezposeln. Ni zabavno biti brezposeln. Ampak ko si enkrat na dnu, si pripravljen kaj spremeniti.”

> Kdo vas navdihuje?

“Ljudje iz mojih krajev, pa tudi nekateri politiki. Ti veliko govorijo, a bolj malo naredijo. Veliko na primer govorijo o odpiranju novih delovnih mest. Jaz pa sem se odločil, da to tudi uresničim. Politiki so mi dali idejo, ki se je dotaknila mojega srca in sem jo uresničil. In lahko jim povem, da funkcionira v praksi, zato res hvala za idejo, gospodje politiki!”

ALJA TASI


Najbolj brano