(Ne)udobnost udomačevanja

V galeriji Tir na novogoriški Mostovni razstavlja Tinka Volarič, antropologinja, ilustratorka in pesnica iz Mosta na Soči. Ob besedi udomačevanja je ustvarila celostno umetnino (Gesamtkunstwerk), ki je več kot seštevek slike, fotografije, besede in predmetov.

NOVA GORICA > Neki modrec, morda celo indijski, je nekoč dejal, da če ima človek več kot sedem stvari, je že njihov suženj. Svoboden si torej, če poseduješ manj kot sedem stvari. A kaj, ko je človekova narava takšna, da želi udomačevati, predmete in osebe, materialno in emocionalno. Udomačevanje sodi med “imeti” bolj kot med “biti”, udomačiti želimo živali, knjige, obleke, udomačiti ljudi; vse, kar je okoli nas želimo egoistično vezati nase. “Če te ne morem udomačiti, te ne morem imeti. Če te ne morem udomačiti, odidi.” Udomačiti želimo preteklost in celo prihodnost. Udomačevanje je tako udobno...

Lisica se ni hotela igrati z žalostnim Malim princem, ker ni bila udomačena. Se še spomnite? "Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo.To je zelo nadležno! Goje tudi kokoši. To jim je edina skrb,” in potem prosila Malega princa, da jo udomači, da bo lahko zanj edina na svetu, da bo ustvarjena vez med njima, da jo bo potreboval... Wagnerjeva kultna opera Lohengrin pred nas postavlja resno vprašanje: ali lahko absolutno zaupanje in brezpogojna ljubezen obstajata v svetu, v katerem je vse pogojeno?

Tinka Volarič svoje razmišljanje o udomačevanjih osredotoči na dom. Ali so dom kvačkani prtički, čipkaste zavese, ura, ki na glas tiktaka ali pa stoji, srebrna “kafetiera”, ključ v žepu, kamen za knjigami na polici, pero ptice, orhideja ali ciklama na mizi? Ja in ne. Je lahko dom pod kakšnim drevesom ali na točno določenem kamnitem zidu? Tudi. Je dom nujno vezan na fizično lokacijo? Avtorica pravi, da so za dom potrebne le kakšne tri stvari; sproščena, odkrita in iskrena vez do sebe in do drugega. Vse drugo je balast. Volaričeva, kot tudi v besedilu zapiše Martina Skočir Koren, skrbno domišljene in individualno okarakterizirane figure, katerih simbolnost poudarjajo udomačeni predmeti, ki sežejo tudi iz slike v prostor, res z vso močjo osebne izpovedi nagovarjajo gledalca. Izbor vsakdanjih udomačenih objektov izpostavi kot simbolne nosilce pomenov in obenem v razstavni prostor vnese občutek intime, domačnosti. Fotografijam iz družinskega albuma v dialog postavi ilustracijo, ilustraciji v dialog predmet, predmetu na sliki v dialog predmet v prostoru in tako dalje do gledalca samega, do njegovih notranjih prostorov in domov v njem samem. “Razstava je ključ, ki odpre vrata v polje časa, kjer se bistveno rodi iz nas samih, to je spoznavanje, udomačevanje, tkanje pravih vezi,” sklene Skočirjeva.

KLAVDIJA FIGELJ

---