Prostovoljno suženjstvo

Najnovejše naravne nesreče dokazujejo, da so sočutje, solidarnost in pomoč ljudem v stiski možni kljub vsem političnim nesoglasjem, mejam, delitvam, nacionalni pripadnosti ali verskemu prepričanju. V nesreči človek brezpogojno pomaga sočloveku. Tako se obnaša družba, ki v ospredje postavlja potrebe ljudi. Žal pa je na drugi strani paralelni svet političnih elit in njihovih interesov. Svet, v katerem se denar mimo oči ljudi pretaka z enega (zasebnega) bančnega računa na drugega. To je skupnost tistih, ki jih zanima samo lastni interes. Majhna skupina vplivnih, premožnih in sebičnih. Ki imajo imena in priimke. Ki so vsem znani.

Edino, kar ni znano, so številke transakcijskih računov, ki jih imajo v tujih bankah. Namesto da blebetamo o stricih iz ozadja, ki so postali najpriročnejši argument nesposobnih politikov in “gospodarstvenikov”, začnimo govoriti o tem, kako naj se jih znebimo. Začnimo govoriti o tem, kaj lahko storimo. Kakšna je naša vizija? In še, ali lahko z ljudmi, ki so nas pripeljali v sedanje stanje, dosežemo kaj dobrega? Zakaj na vsakih volitvah izvolimo takšne, ki po nekaj mesecih političnega življenja pokažejo skrajno politično nepismenost. In prav politična nepismenost je, pravi Bertolt Brecht, najhujša oblika nepismenosti.

Pri politični pismenosti ne gre samo za to, da izvoljeni nimajo politične kulture, da ne razumejo (ali pa razumejo na svoj skrajno omejen zasebni način), kaj je bistvo demokracije in vladanja, da jim je skupni interes popolna neznanka, korupcija pa naravno stanje. Politična nepismenost je skrajno škodljiva za vsako družbo. Je posebna oblika nesreče, ki prizadene skupnost ljudi, vajenih biti tiho. Biti tiho pa je tudi oblika politične nepismenosti nas, državljanov. Vajeni smo, da odgovornost za sprejemanje odločitev, ki se nanašajo na naše življenje, prelagamo na druge. Če smo jih izvolili, se čutimo razočarane in prevarane. Če nismo šli na volitve, imamo alibi, da lahko rečemo - to ni moja težava, naj odgovornost za škodo, ki jo delajo, prevzamejo tisti, ki so jih izbrali.

A tako poceni se ne bomo izvlekli. Če so nas vsi pustili na cedilu, poskusimo rešiti vsaj svojo osebno čast in razum. Prenehajmo biti “prostovoljni sužnji”, kakor je ta pojav že v 16. stoletju imenoval Etienne de La Boétie. Tisti, ki nam vladajo, imajo enako oči, ušesa, roke in noge kakor mi. Tisti, ki nam vladajo, imajo eno telo in nič več kot kdorkoli med nami. Zakaj lahko sploh imajo moč nad nami, če ne zato, ker smo jim to dovolili?

Če smo odločni, da ne želimo biti več sužnji, bomo postali svobodni. Tako enostavno je to. Če jih ne bomo podpirali in jim dajali sredstev, ki jih uporabljajo proti nam, se bo njihova navidezna moč razblinila kot megla. Če smo zaradi naravnih nesreč pripravljeni stopiti skupaj in si pomagati, jemljimo sedanje politično stanje tudi kot specifično obliko družbene nesreče. Ta sicer ni prišla nenapovedano, kot naravna kazen, ampak z našim tihim ali glasnim soglasjem. Posledice te politične nesreče pa so katastrofalne. Poglejmo seznam nekoč uspešnih podjetij, ki so v dveh desetletjih propadla, so v stečaju ali so jih prodali: Tam, Litostroj, Fructal, Droga, Kolinska, Lek, SCT, Vegrad, Mura, Svea, Peko, IUV, MIP, Steklarska Nova, LTH, Viator & Vektor, Prevent, G7, CPM, GPG, Novoles, Radeče Papir, Kraški zidar, Primorje ... Še in še jih je. Za to niso odgovorne neznane sile. Pa niti strici iz ozadja. Odgovorne je mogoče poimenovati, poiskati, kaznovati in jim preprečiti, da bi se znova in znova vračali v različnih preoblekah.


Preberite še


Najbolj brano