Govori z arhitekturo

Goriška avtorica Annibel Cunoldi Attems sredi Ljubljane vodi po berlinskih kulturnih ustanovah. V Mali galeriji Cankarjevega doma pod naslovom Zaitraum razstavlja 25 podob berlinskih arhitektur in jih posveča 25. obletnici padca berlinskega zidu.

LJUBLJANA > Annibel Cunoldi Attems se v svojem delu rada naslanja na arhitekturo, rada dela znotraj arhitekturnih okvirjev, pravzaprav je arhitektura njeno idealno delovno okolje. Iztočnica, okvir, referenca, subjekt. Tudi arhitekture doživljajo svoje transformacije. In ko govorimo o njihovih transformacijah, govorimo o kulturoloških, socioloških, zgodovinskih spremembah.

Najlažje pripoveduje prav s fotografijo neme arhitekture, na kateri ni ljudi; če je potrebno, nanjo tudi piše besede. Piše ključne besede, ki z medsebojnim križanjem ustvarjajo križišča asociacij in nove pojmovne sklope v kulturni komunikaciji. V Berlinu je razstavila ograjo, ki je delila vzhodni in zahodni del, v Gorici ograjo, ki je dolgo časa delila Gorico in Novo Gorico. Ko jo razstavi v muzeju, postane predmet kulturne identitete. Ko govori o starem tržaškem pristanišču, razstavi konkretno arhitekturo in ko govori o pariških letih Vena Pilona, jih pokaže s stavbami.

V Cankarjevem domu razstavlja “čisto” fotografijo. Perfektno in dosledno v izvedbi, kompoziciji in kontrastu, vsaka bi po svoji moči lahko delovala kot plakat. “Razstava je nekakšen zemljevid, na katerem najdemo 25 pomembnih berlinskih stavb, muzejev, kulturnih ustanov, ki so v teh 25 letih bodisi obnovljene, spremenjene ali preseljene. Tako rekoč vse fotografije sem posnela letos in so na tem mestu prvič predstavljene, pravzaprav sem to razstavo pripravila prav za Malo galerijo Cankarjevega doma,” pravi Attemsova, ki že v naslednji sapi začne pojasnjevati spremembe pri posameznih stavbah, ustanovah. Nemški zgodovinski muzej je dobil nov razstavni prostor, ki ga je oblikoval kitajsko-ameriški arhitekt I.M. Pei, Umetnostna akademija na trgu Pariser ima staro jedro in rekonstruirano lupino, Daimer umetniška zbirka v Haus Huth je še edina ohranjena na Potsdamer Platzu, Boros Bunker, ki je postal referenčen razstavi prostor, pa Gethejev inštitut, Fundacija Helmuta Newtona, zasebna galerija za sodobno umetnost Eigen art, berlinski Kulturprojekte, Gropiusova stavba, v kateri je sedež berlinskega filmskega festivala ...

Razstavljene fotografije je kritiško pospremil Brane Kovič: “Kljub vizualni perfekciji fotografije nagovarjajo s spominom, hkrati pa usmerjajo v tisto, kar je izven kadrov, torej v tisto, česar na fotografiji ne vidimo. Je spodbuda k razmišljanju o padcu berlinskega zidu kot dogodku, ki je temeljito spremenil in prevetril evropsko politično konfiguracijo in je hkrati spomin na kulturo, ki je v berlinskem prostoru nastajala in še nastaja, kot kulturna prestolnica privlači ustvarjalce z različnih koncev Evrope, ki s seboj prinašajo svojo dediščino.”Med temi je gotovo tudi “kompleksna in pluralna”, kot jo označi Kovič, Annibel Cunoldi Attems, ki neprestano potuje med Berlinom in Gorico.

KLAVDIJA FIGELJ

---