Zakaj Primorci rečemo “bom bil” namesto “bom”?

S tem vprašanjem me je nekoč ustavil inženir, moj bivši učenec na gimnaziji v Kopru, po stroki statik, ki je odgovoren, da so stavbe trdne in varne. “V gradbeništvu statika zahteva, da mora vsak zakaj imeti svoj zato,” je utemeljeval.

“Pravila statike povejo, zakaj ima nebotičnik tako široke in globoke temelje, da se ne nagne, kot se je poševni stolp v Pisi. Povejo tudi, zakaj je treba dati v šolski strop dovolj železa, da se ne sesuje šolarjem na glavo. Povej še ti, zakaj Primorci rečemo 'bom bil' namesto 'bom'. Učil si me, da se pravilno reče 'bom'.”

Res je, tudi knjižnemu jeziku vlada statika - pravila, ki določajo, kako ga moramo govoriti in pisati, da bo služil vsemu narodu in ga bomo vsi enako razumeli. Zajeta so v opisni ali normativni slovnici. Da je opisna, rečemo zato, ker knjižni jezik opisuje tak, kot je; da je normativna, pa zato, ker določa norme ali merila, kaj je pravilno in kaj ne. Ob opisno-normativni imamo še zgodovinsko ali historično slovnico. Ta raziskuje pota, po katerih so nastajale in se razvijale posamezne besede, slovnični zakoni itd., a se ne sprašuje, kaj je prav in kaj narobe.

Prav tu, v razvoju jezika, spoštovane bralke in bralci, bomo našli odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil gradbeni inženir. In tudi na vprašanje, ki mi ga je poslal nekdo izmed vas, vendar s pripisom, da njegovega imena niti ni potrebno objavljati:

“Redno prebiram vašo rubriko, in k pisanju me je spodbudil vaš poziv v predzadnji Minuti, kjer ste nas dodatno pozvali k pošiljanju jezikovnih vprašanj. Zato sem se opogumil.

Ob poslušanju osmrtnic na Radiu Koper me že nekaj časa bega uporaba glagola biti, ko preberejo nekako tako: 'Žara bo dve uri pred pogrebom v tamkajšnji mrliški vežici.' Kaj je tu povedek? Zdi se mi, kot da v tej povedi nekaj manjka. Razumljivo je, da žara ne 'počiva' v vežici, kot tudi ni 'na ogled' ali da bi tam 'ležala'. Čutim pa, da bi se moralo tudi z žaro nekaj dogajati, kar naj bi izražal popoln povedek. Je torej dovolj reči, da 'žara bo', ali bi bilo bolj primerno najti drugačen opis? Ne morem se namreč spomniti podobnega primera, kjer bi bil v povedi samo pomožni glagol 'biti' v prihodnjiku ter bi se nanašal na osebek. Razumljivi so primeri s povedkom 'bo', kot so: seja bo v torek, koncert bo ob 20. uri, prireditev bo pod šotorom. Tudi primeri s popolnim povedkom so jasni: vlak bo zamujal, žled bo popustil, njivo bo preoral. A je morda poved 'žara bo v vežici' eden od primerov, na katere se moramo navaditi, čeprav nam ne gredo v uho?

Upam, da vas je moj jezikovni dvom dovolj spodbudil, da mi odgovorite. Hvala in lep pozdrav.”

Glagol biti (z oblikami sem, bo, bi, bil) je posebnež. Ne živi zgolj zase in za svoj vrtiček, temveč pomaga tudi drugim glagolom pri tvorbi njihovih oblik. Zato smo ga povzdignili v pomožni glagol. Brez njega niti ne bi mogli narediti preteklega in prihodnjega časa (npr. sem povedal, bom povedal). Zadovoljiti bi se morali samo s sedanjikom vsakega glagola (npr. povem). Zato ni nič nenavadnega, da koga ob njegovi rabi obhaja občutek, da ni popoln. Na to sta opozorila tudi današnja spraševalca.

Občutki nepopolnosti se porajajo zaradi dveh vzrokov. Prvi izvira iz posebnosti našega jezika, da preteklega in prihodnjega časa ne dela z obrazili na koncu korena, kot mnogi drugi indoevropski jeziki, temveč ju sestavlja s pomočjo pomožnega glagola biti in glagolskega deležnika. Primer: italijansko lavoravo, lavorerò; slovensko pa sem delal, bom delal.

Drugi vzrok pa se skriva v dejstvu, da oblike pomožnega glagol biti nimajo trdnega samostojnega pomena, ampak jim ga dodaja šele “dopolnilo”, zveza z glagolskim deležnikom in z drugimi besedami v povedi. Če rečemo, da “slika je ...”, je pomen pomožnika “je” odvisen od vprašanj, na katera odgovarjamo. Ta so lahko: A slike ni? Kakšna je? Koliko stane? Itd.

Je pa možno, da pomen pomožnega glagola doumemo, čeprav nima ob sebi “dopolnila”. Običajno je tak pomen brezmejen in sega od tod do večnosti. To je izrabil Ivan Cankar v komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, kjer mati županja v nočni halji stopi iz spalnice in moža, ki se tudi že odpravlja v posteljo, odločno vpraša: “Boš?” Ko župan odgovori: “Bom,” vsi gledalci v dvorani planejo v smeh. To možnost je uporabil tudi Shakespeare v tragediji Hamlet, kjer glavni junak izgovori znamenite besede: “Biti, ne biti, to je tu vprašanje!” Še danes režiserji ugibajo, kaj zares pomeni Shakespearov “biti”, zato vsak igralec te besede drugače “odigra”. Pa tudi svetopisemski Bog je izrabil to možnost, ko je o sebi rekel: “Sem, ki sem.” Pismouki vse do danes niso razvozlali brezmejnega pomena ali nepomena teh treh besed. (Še dobro, da se jih ne spomni kak obama ali putin tretjega tisočletja; kdo ve, kako bi jih razlagal vsak v svoj prid!)

Kaj je mogoče reči o primorski narečni obliki “bom bil” in o “žari, ki bo v vežici”?

Oblika “bom bil” - domača tudi v otroškem govoru - je po historični slovnici pravilno narejena, skladno z vzorcem, po katerem tvorimo pretekli in prihodnji čas: s pomožnikom “sem, bom” ter prilepljenim glagolskim deležnikom. Torej: sem delal, sem bil; bom delal, bom bil. Toda opisna ali normativna slovnica oblike “bom bil” ne priznava, ker je druga narečja nimajo. Zato je po “statiki” knjižnega jezika napačna in prepovedana.

V povedi “žara bo v poslovilni vežici” povedku “bo” res nekaj manjka. Lahko bi mu dodali “izpostavljena”, a ta beseda bi bila preveč slovesna, vsaka druga pa še manj primerna. Zato ta “bo” - če ga ne “predelamo v drugačen opis” - lahko ostane gol, kot je. Kljub nepopolnosti je še umljiv. Saj tudi Cankarjeva županja ni povedala, kateri žlahtni obred si je izrisala v željah ob vprašanju “Boš?”, a so vsi, ki so se zasmejali, vedeli, kaj misli.

JOŽE HOČEVAR

---