Se spomnite Nike Samotraške?

Damijan Kracina, kipar iz Breginskega kota, razstavlja v galeriji Božidarja Jakca, ki domuje v samostanskem kompleksu Kostanjevice na Krki. Razstava je zmes ideje živalskega vrta, “wunderkamere” in, seveda, sodobne umetnosti.

Damijan Kracina v letu kačjega pastirja 
 Foto: Matevž Paternoster
Damijan Kracina v letu kačjega pastirja  Foto: Matevž Paternoster

KOSTANJEVICA NA KRKI > Razstava nosi naslov V letu kačjega pastirja, a ga nič kaj preveč ne izpostavlja - ne simbolno ne tako, da bi v ospredje dala njegove biološke (čudežne nepopolne preobrazbe) ali ekološke (ogroženost po milijonih letih razvoja) zgodbe, pač pa kiparja prevzame forma. Pravzaprav zgradba, konstrukcija same forme, konkretno zlati rez in Fibonaccijevo zaporedje. Damijan Kracina (1970), po rodu iz Breginjskega kota, a že več let živeč v Ljubljani, slavi ta najpopolnejši kompozicijski zakon v naravi, ki so ga zlasti renesančni umetniki uporabljali za doseganje ravnovesja in lepote. Kot nekoč Evklid uporabi zlati rez za konstrukcijo pravilnega petkotnika, ki mu pomeni osnovo za gradnjo krila kačjega pastirja. Ob gradnji se navdušuje nad racionalno uporabo linije do površine. A pri Kracini ne gre nikoli zgolj za formo, vsebina, mestoma povsem intimna, vedno tli nekje v ozadju. Se spomnite helenističnega kipa Nike Samotraške?

Razstava, razgrnjena v petih sobicah v pritličju velikega kostanjeviškega samostanskega kompleksa, je pot skozi umetnikova predhodna dela, ki pa so postavljena v nov kontekst. Prva soba, imenovana 2IIr (obseg kroga), obuja spomin na čas izpred desetletja, ko sta skupaj z Vladimirjem Lebnom snovala Galapagos, metaforo znanstvene odprave biologov in zoologov v eksotične kraje. Tokrat, v sodelovanju s Sašem Kalanom, predstavljata inovativno zvočno in video animacijo sveta živih in neživih oblik, ki sta jih izolirala z otoka.

V drugi so Wanabiji. Tisto nekaj, kar hoče postati. Bitja v fazi razvoja, zato tu nastopi risba, ki se tudi razvija sproti, evolucijsko in ne ve, kaj bo iz tega nastalo. Tu so tehnično kar zahtevne litografije, risbe z ogljem na papir ali kar na računalniško tablico, pa kipci v redukcijsko, črno žgani glini. Med njimi je tudi “labod”, ki se bo v eni od naslednjih sob spremenil v skulpturo, a glej, ravno, ko se je iz oglja na papirju spremenil v belo epoksi smolo, ga je zadela puščica. V trenutku stiske odvrže krila in s kljunom gre proti puščici. Na zidu že visi rentgenska slika.

V tretji sobi so Komar in Surikate. Komar, ki je v zraku kot kak leteči dojenček in surikate, ki v samostanskem okolju še najbolj spominjajo na bele menihe. Cistercijanom namreč zaradi bele vrhnje liturgične obleke pravimo tudi beli menihi. A kipar ima glede bele barve na splošno pomisleke. Nekoč je pripravil projekt “belo kot umazan sneg” in pokazal, da belo ni nikoli povsem belo.

Brez skulptur Mesojedk pri Kracini ne gre, čeprav jih vsakokrat postavi v drugačen kontekst. Enkrat jim je v galeriji Equrna pel in igral na bas kitaro, da jih je pomiril; drugič je vanje vgradil zvočnike, da si z ušesom moral čim bliže, k njihovim ostrim zobom; tretjič jih je s pesmijo zadovoljevala operna pevka.

In že smo v “Wunderkammer” ali sobi čudes, ki bi prav lahko vsebovala tudi okel afriškega slona, ki so si ga petičneži (kot dokaz Kracina priloži fotografijo, ki je bila posneta nekje v Belgiji) naročili iz Afrike. A Kracina napiše “To ni okel” in naredi čudovit posnetek okla iz taiste bele epoksi smole. Čeprav se kot kipar navdušuje nad popolno formo, v bistvu jasno sporoča, da se prek mednarodne hitre pošte pač ne naroča delov živali, ki so za estetski užitek ljudi morale dati življenje.

Zanimiva, duhovita razstava, na kateri akademski kipar elegantno prehaja med žanri, mediji, tehnikami, materiali, formo in vsebino, znanostjo in domišljijo ter vse skupaj postavi pod obok umetnosti, ki estetsko uživa, sproži razmislek, plemeniti z univerzalnostjo in dviga kotičke ustnic.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano