“K meni prihajajo tudi ljudje v srajci in kravati”

“Od nekdaj mi je bilo v veselje z nekom nekaj deliti, dajati. Že v osnovni šoli sem vedel, kaj bom po poklicu. Ves čas sem imel tak občutek in željo ...” Tako pravi družinski zdravnik iz Izole Andrej Dernikovič.

IZOLA > V istrskem prostoru je Andrej Dernikovič eden redkih, ki v svojo ambulanto sprejme tudi najbolj ranljive člane družbe, ki ostanejo brez vsega, tudi brez zdravstvenega zavarovanja.

Dernikoviča predvsem njegovi sokrajani dobro poznajo. V Ljubljani rojeni Izolan je priljubljen družinski splošni zdravnik, ki zadnjih 12 let opravlja svoje poslanstvo kot zasebnik s popolno koncesijo. Hkrati sodeluje v rednih službah urgentne medicine, nujne medicinske pomoči, centralne urgence ... V preteklosti je bil mentor na katedri za družinsko medicin ljubljanske medicinske fakultete, odločilno je prispeval tudi k ustanovitvi izolske skupine za samopomoč obolelim z demenco.

Svoj poklic jemlje kot poslanstvo, ki s časom in izkušnjami postaja vse močnejše. “Skozi življenje grem s svojimi pacienti. Skupaj gremo proti nekemu drugemu delu življenja. Nekdo bo nadaljeval moje delo, tako kot sem jaz nadaljeval delo nekoga, ki je bil pred menoj,” pravi.

Ko ne gledaš le na plačilo ...

To delo opravlja nekoliko drugače kot večina njegovih kolegov. Njegova vrata so odprta tudi za paciente, ki jih življenjske okoliščine pripeljejo do tega, da med drugim ostanejo tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Izolsko združenje Rdečega križa mu je prejšnji teden, ob svetovnem dnevu krvodajalcev, prav zato izročilo posebno zahvalno listino.

> Ste eden izmed redkih zdravnikov, ki brezplačno zdravijo tudi paciente brez zavarovanja. Zakaj to počnete?

“Že leta opažamo, da večina nas, družinskih zdravnikov, opravi precej več dela, kot je predvideno oziroma plačano. Če ne gledaš samo na plačilo, ki je, kakršno je, ampak na ljudi, ki prihajajo k tebi, ne moreš reči, takole, izpolnil sem program dela in me od novembra do decembra ne bo v službo. Torej moje razmišljanje je bilo takšno: če lahko delam zastonj za nekoga, ki mi samo del tega dela plača, zakaj ne bi mogel delati zastonj tudi za ljudi, ki nimajo ničesar in mi bodo v nasprotju s kom drugim rekli hvala. Tu ne gre za posel, gre za človeški odnos do ljudi, ki so hvaležni za vse, kar narediš zanje. Tega, zanimivo, ne naredijo njihovi osebni zdravniki. Ne rečejo, pridite, bomo že nekako uredili, ampak jih odklonijo, češ, nimate več zdravstvenega zavarovanja, zato ne morete več k meni.”

Postopna verižna reakcija

> Zakaj je tako?

“Mislim, da je vpletenost vseh nas zdravstvenih delavcev v ta sistem postala takšna, kot je družba. Nenadoma začneš ščititi samo sebe, počneš samo tisto, kar so ti naložili, bojiš se narediti nekaj, za kar ne veš, kakšen bo odziv nadrejenega. Jaz ga sicer nimam. Odločil sem se, da pač počnem stvari, ki mi dajejo zadovoljstvo. Zelo me je presenetilo, da so stopili k meni tudi ljudje z nekaterih drugih področij in rekli, daj, povej, kaj lahko tudi jaz storim. Postal sem nekakšen vstopni filter. Včasih namreč pride tudi do zlorab. Ljudje slišijo, tam je zastonj, in kar pridejo. Zato pravim, da sem vstopni filter. Ljudi usmerim glede na njihove potrebe, tako da pomagamo tistim, ki so res pomoči potrebni.”

> Koliko vas je takšnih zdravnikov?

“V Istri šest do osem. Ni nas še dovolj za ves ta prostor, zlasti, kar zadeva družinsko medicino. Se pa name obračajo tudi zavetišča za določene usluge, ki jih ne morejo dobiti drugje.”

Za lepim videzom se skriva človekov poraz

> Koliko pa je takšnih, najbolj ranljivih pacientov, ki prihajajo k vam po pomoč?

“V dveh in pol, treh letih jih je bilo nekaj deset. Uvrščam jih v dve skupini. So ljudje, ki so na robu eksistence, nimajo nobenega zdravstvenega zavarovanja, se v tej družbi ne znajdejo ali pa se nočejo več znajti kot ostali, in pač potrebujejo usluge. In je druga skupina ljudi, ki pogosto pridejo zelo urejeni, v srajci in kravati. Obdržijo zunanjo podobo, ki daje vtis, da imajo neke možnosti, pa vendar so to ljudje, ki so tako ali drugače propadli v poslu, obrti, dejavnosti ... Preprosto nimajo poravnanih svojih obveznosti do države in zato ne morejo skleniti niti najosnovnejšega zdravstvenega zavarovanja. Lahko je to 500 evrov, lahko je 15.000 evrov, a v vsakem primeru ta oseba zdravstvenega zavarovanja ne dobi. To je absurd. Še več, mislim, da je to kršitev temeljnih človekovih pravic. Tu ni opravičila ne za ene ne za druge. To sta glavni dve skupini, potem pa so tisti naključni pacienti, ki prihajajo in odhajajo.”

> Zmorete vse to brez težav?

“Če bo šlo preko določenega obsega dela, potem tega ne bom več zmogel. Zato raje širim mrežo. Ko bo dovolj razvejana, bo lahko postala bolj institucionalna, vsaj toliko, da bi lahko imeli, tako kot v Ljubljani, nekakšno organiziranost, v kateri lahko sodeluje, kdor hoče. Ampak tedaj bo potrebna neka materialna podstat, ki ni več zgolj v lastni ambulanti.”

> Kakšen bi bil po vašem mnenju svet, če bi se večina zdravnikov odločila za takšno pot?

“Nič bolj drugačen ne bi bil, to ni odvisno od nas. Mislim da lahko kvečjemu dajemo vzgled in upanje vsem tistim, ki so morda na dnu, da se bodo hitreje pobrali in ne bodo obupali. Želim si, prvič, da bi bil vzgled mnogim drugim, in drugič, da ljudje ne bi izgubili upanja v druge ljudi in da bi bili tudi sami pripravljeni nekaj narediti. Svojemu čevljarju včasih pošljem kako stranko. Zadovoljne so z njegovimi storitvami, ki mu jih tudi plačajo. Slišal je za moj način dela in mi je rekel, naj kakšnega takega, ki je pomoči potreben, pošljem tudi k njemu. Nekdo drugi me je vprašal, kako mi lahko vrne uslugo. Rekel sem mu, da nikakor, ker potem to ni več darilo, ampak plačana storitev. Raje pomagajte nekomu drugemu, sem mu dejal, in mu recite, naj vam ne vrača, pač pa sam pomaga nekomu tretjemu. Daj dalje, podari naprej. V ta princip upam in verjamem.”

Vzbuditi zaupanje v druge ljudi

> Bi lahko ta princip spremenil družbo?

“Ko neka kritična masa povzdigne glas in zaropota, se v družbi morda kaj premakne, vsaj na lokalni ravni. Globalno poslanstvo boste morda lahko opravili vi, mediji, ali kdo drugi. Z načelom daj naprej pa lahko pri ljudeh vsaj vzbudimo zaupanje v druge ljudi, in v možnost, da takšen, lepši svet vendarle še obstaja.”

ILONA DOLENC


Najbolj brano