Vihar, ki ne pojenja

Delo avstrijskega pisatelja slovenskih korenin, Petra Handkeja, v več ozirih opredeljujejo vračanje v rodni kraj in poskusi umevanja in očrta identitete Slovencev, posebej koroških Slovencev. Rojen v kraju Stara vas v občini Grebinj na Koroškem, zdaj živeč blizu Pariza, se v besedilu Še vedno vihar, prvič objavljenem leta 2010 in leta 2011 prevedenem v slovenščino (Brane Čop), tokrat vrne v kraj Podjuna na Koroškem.

LJUBLJANA> Uprizoritev SNG Drame Ljubljana v koprodukciji s SSG Trst v režiji Ivice Buljana kraj Handkejevega dialoga, popisovanja, pričevanja in beleženja časa in prostora naznači s skednju podobno leseno konstrukcijo (scenografija Aleksandar Denić), ki igralni prostor ločuje od gledalcev in ki ga krasi nekdanji logotip tovarne Gorenje (simbolni in večpomenski dodatek). Odločitev, da si gledalci z igralci, tehniki in s šepetalko delimo oder, odločilno pospremi idejo skupnosti in stičnosti (tudi principa literature in principa zgodovine), vpisano v Handkejevo besedilo.

V dramatizaciji so močni avtobiografski elementi prepleteni z viri iz literarnih del Koroških pisateljev Lipeja Kolenika in Karla Prušnika, o življenju pred drugo svetovno vojno in o partizanskem gibanju na Koroškem. Handke pretekle dogodke v rodni vasi v besedilu koreografira preko pripovedi “Jaza”, oblikovanega v sedanjosti in takratnega nemega (še ne rojenega in komaj rojenega) pričevalca. Pot rodu je zaznamovana z gospodarskimi predvojnimi razmerami na koroških tleh, z vojno in vpoklicem Handkejevih stricev v služenje nemški vojski, s partizanskim bojem in s povojnimi desetimi dnevi “toplega miru”, ki jim sledita hladna vojna in vzpostavitev suverene Avstrije.

Ivo Ban kot sodobno opravljen pripovedovalec, “sedanji” Handke, z nevsiljivo, a z značilno prisotnostjo markira igralni prostor ali ga drugič s svojo pripovedjo omeji predvsem nase. Kot pričevalec, “epski element” se sprehaja med dogodki burne zgodovine in v kombinacijah strastne udeležbe in tihega opazovanja in spremljanja dogajanja ustvari izjemno igralsko vlogo. Izrazite vloge oblikujejo tudi ostali člani igralskega ansambla SNG Drame Ljubljana in SSG Trst; Nina Ivanišin kot avtorjeva mati, “vselej radostna”, tista, ki se je spečala z mogotcem tujega rodu, kot etično oporečna amaterska igralka, ki sina nazadnje sooči z neizogibnostjo Slovenca v njem, vlogo oblikuje kot močno, svojevoljno, nespravljivo, hedonistično žensko. Saša Pavček in Matjaž Tribušon kot stara mati in stari oče ustvarita jedrni znamenji koroške grude - s ponavljajočimi se anekdotami, ki odzvanjajo v hišna pravila in z odločilno materino (materinsko) prevlado. Materine brate (Handkejeve strice) Gregorja, Valentina in Benjamina utelešajo Marko Mandić, Aljaž Jovanović in Luka Cimprič, prvi sadjarja z nežno dušo, ki ga tok zgodovine utrdi in nekoliko zagreni ter ga, preživelega, oblikuje v pripovedovalčevega sogovornika in tistega, ki pisatelju zastavi vprašanje o smiselnosti zapisovanja: “Oh, vse te zgodbice o našem boju za življenju in preživetje, o našem boju za jezik… Kdo jih pa bere?”

Valentina, strica, čigar ime je Handke prilagodil njegovi naravi “babjeka”, nazorno, onkraj samo-refleksivnosti, zato pa toliko bolj živo in energično upodobi Aljaž Jovanović (še ena v vrsti odličnih igralskih kreacij), v popolni nasprotnosti pa butastega, otroško nedolžnega in najmlajšega padlega brata Benjamina oblikuje Luka Cimprič. V skednju spremljamo še mrko Ursulo, pripovedovalčevo teto, morda njemu najbližjo v arhitekturi misli, četudi najmanj priljubljeno v domačem okolju (kot silovito in rezko jo igra Veronika Drolc) in v nošo odeto Korošico (Nikla Petruška Panizon).

Definirana čas in prostor sta tudi kostumsko dovolj stilizirana (Ana Savić Gecan), da se ruralno okolje pokaže kot določeno in učvrščeno v zgodovinskih dogodkih in hkrati obnovljivo, živo in bližnje v sedanjosti. Oblikovanje luči (son:DA) in glasba (Mitja Vrhovnik Smrekar) prizore sooblikujeta v tonalnost intimnega, fiktivnega, oddaljenega ali prisotnega, v podaljških v sedanjost dopolnjujočega, širše razsežnega družbenega in narodnostnega spraševanja.

Dramaturgija uprizoritve (Mojca Kranjc) in posamičnih prizorov, koreografija, nizanje in kombinacija dramatičnih in liričnih, epskih prvin znotraj situacij, poudarki kolektivnosti v zborovskem petju, tvorijo tkivo odličnega predstavljanja v besedilu Še vedno vihar izpostavljenih tem slovenske samobitnosti, jezika, smisla pripovedovanja in spominjanja, obstoja narodne in etnične zavesti, boja in pripadnosti. Gre za pomemben gledališki projekt trenutno enega najboljših gledaliških režiserjev v Sloveniji.

ANJA BAJDA

---