Simboli so gorljivi

V zadnjih treh nočeh tega tedna so simboli goreli dvakrat; na predvečer bivšega dneva zmage je zagorel napis Naš Tito na Sabotinu, naslednje jutro pa je zagorel kamniti križ nad Strunjanom. Prvo dejanje so podkurili negovalci nekega spomina in se ni oklicalo za umetniško dejanje; drugo pa je izvedel umetnik kot performativni umetniški akt. In medtem ko prvo niti ni pretirano dvigovalo prahu, je drugo ponovno zarezalo v duše. Pa ne le vernikov, veliko posameznikov se je zgražalo, češ, da to že ni nobena umetnost. In zanimivo; čeprav sta od daleč obe dejanji bili videti podobni, je prvi ogenj ogrel (nekatere) duše, drugi jih je razjaril.

Ko pride ogenj do simbola, zadobi zadeva izjemno močno konotacijo, to je jasno kot beli dan. Simboli so preveč skupni in preveč osebni, da bi bili dotakljivi. A od nekdaj so goreli, gorijo in bodo goreli. Križi, zastave, biblije, knjige, manifesti. In ljudje bodo ob tem večno užaljeni in bodo za takšne stvari še vedno jemali življenja. O tem priča pester, a krvav historiat, ki ni nobenemu v ponos.

Druga “zagata” je sodobna umetnost, ki v svoj diapazon vključuje tudi performativne akcije, o tem ni dvoma. Zgodovina 20. stoletja jih je vpeljala v umetnost, če hočete ali ne. In marsikdaj so boleča. Prva dama performansa Marina Abramović, ki si je na trebuh vrezala peterokrako zvezdo, je danes del svetovne zgodovine umetnosti.

Umetnost ima to moč in ta čar, da ne daje odgovorov, pač pa razpira nova vprašanja; da preizprašuje stare resnice. Kaj resnično stoji za simboli, zakaj nas nekaj prizadene, zakaj ne reagiramo, ko pri večernih poročilih gledamo eksekucije v živo, kaj je bilo drugače, ko so križe kurili heavy metalci v Tolminu ...?

Če je umetniku uspelo kaj več kot le lastna promocija, bo razvozlal vsak pri sebi, a ko boste razvozlavali, ob tem ne sovražite! Kajti vse, kar nastane iz sovraštva, je jalovo. Velja tako za umetnika kot za tistega, ki to samo gleda.

#107-kriz


Preberite še


Najbolj brano