Slavili z goriškim slavčkom

Tantadruji - nagrade treh primorskih gledališč so podeljene. Na sobotni slavnostni podelitvi so jih prejeli režiserka in igralka Neda Rusjan Bric za predstavo o Simonu Gregorčiču Kdor sam do večera potuje skozi svet, igralec Ivo Barišič za tri igralske stvaritve in igralec Stane Leban za življenjsko delo.

NOVA GORICA >Gledališke nagrade, poimenovana po Kosmačevem literarnem junaku, so prvič podelili lani v Trstu. Tri primorska gledališča, tržaško, novogoriško in koprsko, so se namreč dogovorila, da bodo nagrade podeljevala krožno, vsako od njih bo prišlo na vrsto na tri leta. “Tantadruj naj bi postal naša skupna žlahtna tradicija,” je na slavnostni podelitvi pozdravil Jožko Čuk, direktor novogoriškega gledališča. Letos je gostiteljska čast namreč pripadla Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, prav v tem gledališču pa so ostali tudi vsi trije tantadruji - za igralski dosežek, za gledališki dosežek in za življenjsko delo.

Na slavnostni podelitvi je v imenu ministrstva za kulturo, šport in izobraževanje spregovorila Mojca Jan Zoran, ki je Novo Gorico, Koper in Trst poimenovala za ustvarjalno os Primorske, za nagrado samo pa je dejala, da dokazuje, da smo Primorci prepoznali skupni kulturni prostor in da jo razume kot skupen pogled v prihodnost ter kot nagrado, ki prinaša optimizem in energijo.

Njegova igra je veličastna

Tantadruja za igralski dosežek je prejel Ivo Barišič, in sicer za vlogo Barryja v sKurtu Dmitrija Vojnova, za vlogi Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja, predvsem pa za vlogo Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skozi svet.

Marko Sosič je v imenu žirije, ki so jo sestavljali še Mojca Kranjc in Matej Bogataj, podal naslednjo utemeljitev: “Barry iz sKurta je negativec iz zabavne industrije, vendar je v Barišičevi interpretaciji prepričljivo počlovečen in prismuknjen, z naravno eleganco in šarmom; v Sljehrniku nastopi v dveh vlogah, v eni kot vodja zbora poslovnežev, tam da skupini prepoznaven igralski ton in je prvi med enakimi, kot Bog pa nastopa kot dementna in maščevalna figura, ki v maniri in s podobo iz ljudske pasijonske igre deluje precej nemočno in skoraj spokorniško, manj je batina in bolj k napakam nagnjeni delovodja. Kot stari Gregorčič v Kdor sam do večera potuje skozi svet je razpet in bloden, to je telo v krču, Barišičeva ekspresionistična igra ga prikaže kot prizorišče notranjih bojev, v njem divjajo zamere in polemike iz preteklosti. Njegova igra je veličastna, eksistencialno razprta in pretresljiva.”

Ko smo ga po podelitvi vprašali kako je doživljal te štiri vloge, je dejal, da gre za povsem različne upodobitve ter da je bil vsake posebej vesel. “Z Nedo sva že sodelovala pri predstavi o bratih Rusjan, zato sem bil izredno vesel, ko me je ponovno povabila k sodelovanju.” Tudi sodelovanje z Vitom Tauferjem ima za Barišiča velik pomen, saj so prav z njim ustvarili po njegovem mnenju najslavnejšo predstavo novogoriškega gledališča, Ionescovo Plešasto pevko. “Sljehrnik pa je tako ali tako že uspešnica od samega začetka, kart se sploh ne da dobiti, stalno smo na poti, že jutri se peljemo v Maribor, tristo kilometrov, odigramo dve predstavi, eno za drugo in se pripeljemo nazaj.”

Vloga Barrryja mu je bila sprva tuja, a prav režiser Luka Martin Škof ga je znal navdušiti in pravilno voditi, da je vlogo povsem osvojil. Na vprašanje katera od vlog se ga je osebno najbolj dotaknila odgovarja: “Ja, ta stari Gregorčič!“

Sicer pa je prepričan, da so nagrade pomembne za vsak teater, za vsak ansambel, da se potrdi in da občinstvo še bolj verjame v svoj teater. “V ponovnih viharnih časih je teater skozi mene in skozi Nedo potrjen.”

Gregorčičeva vnukinja kot navdih

Tantadruja za gledališki dosežek je prejela Neda Rusjan Bric za avtorski projekt Kdor sam do večera potuje skozi svet.

Marko Sosič je v imenu žirije nagrado utemeljil: “Kot avtorica scenarija in usmerjevalka ustvarjalne ekipe je Neda Rusjan Bric suverena in daje projektu kompaktnost in homogenost. Že sama tema upora proti raznarodovanju je izbrana premišljeno in dovolj kritično glede vsakršne pesnikove idealizacije. S sodelavci je poskrbela za tri prizorišča v treh etapah Gregorčičevega življenja - vsak del ima svojo atmosfero in osišče, ustrezno taktiko in mesto znotraj celote.” Dodal je še, da igralsko ekipo vodi s pretanjenim občutkom za individualen izraz, kar je opazno pri nekaj nedvomnih ustvarjalnih presežkih. “Uprizoritvi pod njenim režijskim vodstvom se posreči ustvariti dramatično stopnjevanje, ki ga še podčrtuje dramaturško spretna in prepričljiva uporaba videa, v katerem pride ob zadrževanju polno do izraza natančen igralski minimalizem. Vse to pripomore k polnemu gledališkemu doživetju ob tej slavilno-polemični uprizoritvi Gregorčičeve biografije.”

Pri sestavljanju pesnikove biografije jo je navdihnila Gregorčičeva vnukinja, ki ji je povedala njeno zgodbo, Neda Rusjan Bric pa jo je v predstavo vpletla za zelo subtilen način. Spomnimo naj, da je Rusjanova ustvarila pomembno primorsko trilogijo - poleg Gregorčiča je na oder postavila tudi zgodbo o bratih Rusjan in pripoved o aleksandrinkah. Na naše vprašanje, kaj so ji vse te zgodbe povedale o nas samih, je v soboto zvečer dejala: “To, kar sem ugotovila je, da je tisto človeško povsod isto, a ne le to, vse to se ves čas tudi ponavlja.” Zanima jo človek v svojem intimnem prostoru, človek v zgodovini in sodobnosti. Ko ju sooči, brez zadržkov sklene: “Čustva so ves čas podobna, le okoliščine se spreminjajo.”

KLAVDIJA FIGELJ

---