Mitja Okorn: Če živiš na Poljskem, je slovenska politika komedija

Gostobeseden, energičen, odločen in brez dlake na jeziku je le nekaj lastnosti filmskega samorastnika Mitje Okorna, ki je, kot kaže, na Poljskem našel zelo plodovito okolje za uresničitev svojih filmskih sanj. Vrnitev v Slovenijo ga namreč prav nič ne mika.

> Veliko je slišati, da so Pisma sv. Nikolaju rimejk britanskega filma Pravzaprav ljubezen. A razen božičnega časa in prepleta različnih življenjskih zgodb ne vidim večjih podobnosti ...

“Govorice, da je naš film podoben filmu Pravzaprav ljubezen, smo sprožili sami. Želeli smo, da bi ljudje naš film povezovali z eno najboljših romantičnih komedij, ki je bila kdaj posneta. Taka primerjava je seveda lahko dvorezen meč. Po eni strani ljudje hrepenijo po še enem takem filmu in bodo zaradi tega šli v kino. Toda po drugi strani bodo njihova pričakovanja tako visoka, da bi bili lahko kaj hitro razočarani, če naš film ne bi bil kvaliteten, originalen, samosvoj ... Po odzivih sodeč naš film to je, saj gledalci tako na Poljskem kot v Sloveniji iz kina odhajajo navdušeni in v en glas ponavljajo, kot ste tudi sami ugotovili, da ta dva filma nimata skoraj nič skupnega, razen forme in mogoče dejstva, da sta oba vrhunski romantični komediji. Nekateri gredo še dlje in govorijo, da je naš film celo boljši od filma Richarda Curtisa.”

>Med snemanjem in po snemanju je bilo na filmskem setu veliko vroče krvi. Kakšen je vaš sistem dela?

“To je čisto preprosto. Sem perfekcionist in želim, da se stvari naredijo stoodstotno oziroma točno tako, kot sem si jih zamislil. Vem točno, česa nočem, zato včasih traja in traja, da dobim, kar hočem. Kar pomeni veliko trdega dela in nadur. To pa ni pogodu tistim, ki imajo ponavadi manj dela. Tako se upori vedno začnejo pri maskerkah, kostumografkah ..., ki začnejo širiti govorice v stilu 'zakaj ta prizor ponavljamo že stokrat, če pa je bilo že prvič super. Ta režiser res ne ve, kaj hoče, in bomo zaradi njega ponovno delali nadure ...' Niti sanja se jim ne, da se vrhunski filmi delajo na detajlih. Ampak poanta je tudi v tem, da ljudje v našem krutem poklicu na snemanju potrebujejo tako imenovano 'boksarsko vrečo', v katero boksajo in se na ta način sprostijo in lažje preživijo trimesečno vsakodnevno 12-urno snemanje. In v našem poklicu je ta boksarska vreča pač režiser. Ne bom pa pozabil, ko je po premieri do mene prišla vsa navdušena in objokana omenjena maskerka in mi rekla: 'Mitja, ne morem verjeti, da si ves čas imel vse to v svoji glavi in si imel jasno vizijo, kaj želiš narediti.' Da, treba je verjeti v ljudi, sem ji rekel.”

> V kakšnem filmskem okolju ste se pravzaprav znašli na Poljskem?

“Na Poljskem posnamejo tudi do 100 filmov na leto. To je država z bogato filmsko zgodovino in tradicijo, država, iz katere prihajajo režiserji, kot sta Andrzej Wajda in Roman Polanski. Imajo najboljšo šolo za direktorje fotografije na svetu, kar seveda pomeni, da so najboljši direktorji fotografije na svetu Poljaki, ki so skoraj vsako leto nominirani za oskarja. Slawomir Idziak (Sestreljeni črni jastreb), Andrzej Sekula (Šund), Dariusz Wolski (Pirati s Karibov) in pa seveda dolgoletni Spielbergov direktor fotografije Janusz Kaminski - so vsi Poljaki. In tako se to filmsko znanje pretaka iz roda v rod, in na Poljskem je vsak filmski ustvarjalec kdaj delal s Spielbergom, Polanskim, in to so neizmerne izkušnje, ki jih potem delijo iz roda v rod, na mlajše generacije ... So pa tudi drugi najbolj delaven narod na svetu. In ne, Slovenija ni prva. Prva je Koreja.”

>Poljska je v svetu veliko bolj znana po avtorski kinematografiji (Andrzej Wajda, Jerzy Skolimowski, Krzyzstof Kieslowski ...). Sceni, ki ji pripadate (komercialni, žanrski film), pa je omejena na poljski trg. Konec koncev tudi vašega filma ne bi videli v slovenskih kinematografih, če ga ne bi vi režirali?

“Tako je. Filma verjetno ne bi videli v slovenskih kino dvoranah, bi ga pa skoraj stoodstotno videli na televiziji, saj poljska televizija TVN, za katero delam, vse svoje izdelke skoraj vedno proda vsem evropskim televizijam. Lokalne romantične komedije že po standardu niso distribuirane po tujih kinematografih. Razlogov je več. Prvič, ali so slabe kvalitete, drugič, ker so bolj lokalno usmerjene, in tretjič, ker Hollywood svet zalaga s tonami romantičnih komedij, in zakaj bi potem potrebovali še eno poljsko. Toda tudi filmi omenjenih ”art” režiserjev niso uvrščeni v široko kino distribucijo, ampak vedno samo v sklopu art kino mreže in na festivalih, kar pomeni, da umetniški film v slovenskih kinih vidi največ 2000 ljudi. Pisma sv. Nikolaju so tako prvi poljski film po Z ognjem in mečem, ki je pri nas v široki kino distribuciji in ima trenutno približno 10.000 gledalcev. Kar je že sedaj svojevrsten uspeh.”

>Razcvet poljskega filmskega biznisa pa je nenazadnje tudi v tem, da je Poljska samozadostna zaradi velikega trga ...

“Da, res je. Kljub temu da ima naša televizija oddelek za mednarodno prodajo, moje nadrejene predvsem zanima uspeh na Poljskem. Včasih je škoda, da so tako samozadostni, ker sem stoodstotno prepričan, da bi bila Pisma sv. Nikolaju v Italiji lahko totalen kino hit! Kot prvo, Italijani so čisto nori na božič, tako kot Poljaki. Kot drugo, v našem filmu igra Piotr Adamczyk, ki je dvakrat igral papeža v italijansko-poljski koprodukciji, in kot tretje, Italijani vse svoje filme sinhronizirajo, kar pomeni, da povprečen Italijan zaradi hollywodskega izgleda sploh ne bi dojel, da gleda poljski film.”

>Se vaš negativni odnos do slovenskega filma ni nič spremenil? Menim, da so ti klavrni produkcijski pogoji v Sloveniji mladim filmarjem dali novega zagona: govorim na primer o Izletu in Kruha in iger ...

“Saj pogoji v Sloveniji niso klavrni. Tisti, ki dobijo denar, se imajo prav fajn - povprečen proračun slovenskega filma, recimo Piran-Pirano Gorana Vojnovića, je namreč enak proračunu filma Pisma sv. Nikolaju, če od našega dvomilijonskega proračuna odštejemo pol milijona za honorarje igralcev. Tako da ga je dovolj, problem je v tem, da ta denar vedno dobijo eni in isti, ki ne znajo narediti filma, ki bi bil tako bogat kot so recimo Pisma sv. Nikolaju, oziroma ne znajo narediti filma z visoko produkcijsko vrednostjo. Na drugi strani pa imamo režiserje, ki bi to znali, recimo Klemen Dvornik, ki ste ga omenili, oziroma njegov in moj skupni učitelj Ven Jemeršič, ki mu prav tako nihče ni nikoli dal denarja, bi verjetno naredil veliko boljši film kot večina slovenskih elitnih režiserjev, ki neprestano snemajo filme.”

>Kaj bi vi spremenili, da bi slovenski filmski ustroj lahko deloval? Omenili ste osebno odgovornost v primeru finančnega poloma projekta...

“Naredil bi totalen 'reset' sistema. Najprej bi odpustil vse ljudi, ki so zaposleni na Slovenskem filmskem centru oziroma ministrstvu za kulturo, potem bi sposobne zaposlil nazaj kot pogodbene delavce, in predvsem bi zaposlil mlade, ki bi dali slovenskemu filmu novega zagona. Morate vedeti, da v 'the institucijah' in na ministrstvu delajo nekateri, ki so tam že vse 'od konca druge svetovne vojne', kar pomeni, da so že kot zelo star inventar, ki nima prav nobene funkcionalne vrednosti več. Potem bi pa seveda takoj uvedel osebno odgovornost čisto na vseh področjih filma - tako pri ljudeh, ki se odločajo, kdo bo državni denar dobil kot pri producentih, ki ta denar dobijo. V Sloveniji namreč nimamo skoraj nobenega pravega producenta. Producenta, ki bi našel denar za film in bil potem zanj osebno odgovoren. Pri nas imamo samo porabnike državnega denarja. Poleg tega bi uvedel davčne olajšave za tuje producente, ki bi jih zanimalo snemanje filmov pri nas, kar bi slovenskim filmskim delavcem zagotovilo delo in bi pocenilo slovenske filme. In potem bi začel delati to, kar je najpomembnejše - deliti denar glede na dobre zgodbe in scenarije in ne glede na politično pripadnost, barvo ... Predvsem pa ne bi prihajalo do primerov, da niti en predstavnik ministrstva za kulturo oziroma Slovenskega filmskega centra (razen Jelke Stergel) ne bi prišel na premiero mojega filma na Liffu. Niti eden mi ni čestital, da sem v tujini za tuj denar posnel film, ki si ga je trenutno v kinu ogledalo že več kot dva milijona ljudi - ena cela Slovenija. Toliko gledalcev niso imeli vsi slovenski filmi skupaj, odkar je Slovenija samostojna država.”

Mogoče pa vam tega denarja niso dali zato, ker se očitno zelo dobro znajdete tudi sami?

“To je čista socialistična logika - vzemimo sposobnim in dajmo nesposobnim, da bodo vsi enaki. Ne razumem in nočem razumeti te logike. Sposobni peljejo svet naprej, nesposobni ga zavirajo ... Ok, razumem, da mene ne marajo. Toda na Liffu je bil tudi Duncan Kenworthy, ki je naredil tri najbolj donosne britanske filme, in zakaj ni bilo tam nikogar, da bi mu vsaj stisnil roko? Slovenija je ena najlepših dežel na svetu, raznolika, zelo dostopna, lahko bi bila pravi raj za filmarje. Sprašujem se, zakaj vsi ti ljudje niso poizkusili navezati kakšnega stika z njim. Kenworthy me je pred dvema letoma poklical, če mu lahko predlagam kakšne fajn lokacije pri nas za njegov naslednji film The Eagle. Jaz sem to storil, ampak na koncu je snemal v Budimpešti. Zakaj? Ker je tam imel 20-odstotne davčne olajšave za snemanje. Če bi v Sloveniji uvedli kaj podobnega, bi tudi k nam prihajali Spielbergi in Kaminskiji in bi tudi Slovenija okusila nekaj te filmske tradicije, zgodovine in znanja ...”

>Slovenija vas ne mika več. V nekem intervjuju ste dejali, da boste glede na to, kdo je zmagal na zadnjih volitvah, najverjetneje ostali na Poljskem. Ste javno podprli kakšno politično stranko?

“Poljska mi je omogočila, da živim svoje sanje, da ustvarjam in delam to, kar ljubim. Poleg tega bi tam plačal polovico manj davkov kot v Sloveniji, in trenutno tam ni krize, niti gospodarske niti politične. Pa še zaljubil sem se v Poljakinjo. Moram reči, da razen prijateljev, družine in slovenske publike, ki me je vedno spoštovala in gledala moje filme in spote, me Slovenija ne mika več. Tako da sem prejšnji teden zaprosil za poljsko državljanstvo. Je pa res, da se v Slovenijo rad vračam kot turist, ker kot turist lahko uživam v vseh lepotah Slovenije in nimam nobenih skrbi, kako živeti iz dneva v dan ... Kar se pa tiče slovenske politike, sem totalno apolitičen. Nikoli nisem podprl nobene politične stranke, tudi volil še nisem nikoli. Še preden sem dobil volilno pravico, sem se namreč odločil, da ne bom šel volit nikogar, dokler ne bom te osebe osebno poznal. Ali pa dokler mi ta oseba, ki je ne poznam, ne ponudi milijon evrov, ki ga potem lahko vložim v svoj naslednji projekt. Tako je, izračunal sem, da je moj glas vreden milijon evrov. (smeh) Eva Irgl je ena od teh oseb, ki jih poznam in je moja prijateljica. Res fajn punca, vredna zaupanja. Toda na žalost kandidira v Ajdovščini, kar pomeni, da se bo morala preseliti v Kranj, če bo hotela, da grem prvič v življenju volit. Če živiš v Sloveniji, je slovenska politika velika tragedija, če pa živiš na Poljskem, se vse skupaj spremeni v komedijo. Tako da se trenutno čisto nič ne sekiram in se samo smejim ...”

>Kaj se vam obeta na Poljskem?

“Po nenormalnem uspehu sem si tam odprl vsa možna vrata, in to na stežaj. Obsipavajo me z novimi scenariji in projekti, jaz pa sem se odločil, da bo moj naslednji projekt definitivno zasluženi dopust. Ko se bom vrnil spočit in z bistrimi mislimi, bom pa točno vedel kako naprej. Zdaj vem samo to, da bom kot izvršni producent sodeloval kar pri nekaj projektih - bedel bom nad scenariji, in ko bo vse pripravljeno, se bom odločil, ali bom jaz prevzel režijo ali bom to predal komu drugemu.”

BILJANA PAVLOVIĆ

---