Postfotografski križanci

V Pilonovi galeriji je na ogled razstava Foto castrum, na kateri sodeluje devet fotografov. Ugotovimo, da fotografija danes z digitalno montažo res kreira prizore, ki nikoli niso obstajali, torej je dokončno izgubila svojo nedolžnost.

AJDOVŠČINA> Fotografije so rezultat 9. mednarodnega srečanja CastrumFoto, vsebinski vozel pa zadeva prav vprašanje, kako so novi mediji spremenili vse obstoječe umetnostne discipline. Barthesova teza, da je fotografija “živa” priča, da se je nekaj definitivno zgodilo, da je stvar bila tu, definitivno ne drži več. Zakaj bi reproducirali krajine, vedute, če pa si jih lahko zamislimo po svoje? Nove tehnologije to namreč omogočajo. A prav v tem je zanka: poudarek je namreč na novih možnostih, novih instrumentih, na bistvenega akterja - fotografa kot na aktivnega voajerja pa so že vsi pozabili. Obstaja le likovno polje, ki ga je potrebno likovno zapolniti in obstaja koncept, ki bo na sliki. Ja, zdi se, da se fotografija vedno bolj približuje naravi slike.

Kot je v katalog zapisala Nataša Kovšca, dela devetih ustvarjalcev in ustvarjalk kažejo različne formalne pristope k obravnavani temi kon - tekst: od vključevanja slikarskih, tekstualnih in računalniško kostruiranih fragmentov v fotografske predloge do klasičnih in digitalnih fotomontaž, za katere uporabljajo bodisi fotografske posnetke bodisi podobe z interneta. “Podobe, ki se prelivajo iz enega medija v drugega, seveda dobijo v novem kontekstu drugačno vlogo in pomen,” piše Kovšca.

Navdih: grafiti

Neverjetno, kar polovico avtorjev je v svojih fotografijah pritegnil grafizem grafitov ali pa površina, na kateri je videti sledi plakatov. V bistvu naključno oblikovano dogajanje na površini. Pri Danilu Jejčiču, slikarju in grafiku, je to razumljivo, saj svoj umetniški kredo gradi na dvogovoru grafike in fotografije. V galeriji je v zanimiv dialog postavil kolaž iz sedemdesetih let in nedavno fotografiran dekolaž - podobe površine, kjer so bili nekoč zalepljeni plakati.

Slikarstvo, fotografijo in grafite povezuje tudi Jasna Samarin, diplomantka ljubljanske likovne akademije, preplet med fotografijo in računalniško grafiko pa je upodobil Blaž Erzetič, ki prihaja iz sveta računalništva oziroma računalniške grafike. Ajdovščino je pronicljivo definiral kot mesto, nad katerim vlada netopirjev (Pipistrelov) logotip, Fructalove jablane in v katerega goro je vklesan znak Primorja.

Z digitalno montažo se ukvarja tudi ajdovski fotograf Primož Brecelj, kovance evrov hudomušno montira v odtočne jaške. Goriška umetnica Annibel Cunoldi Attems v svojem prepoznavnem slogu pomenljivo kombinira črno-bele fotografije ruševin, na katere “nalepi” rdeče črke. Tokrat je med rešetke starega okna vstavila črke HIP - GIB in ČAS - ČUT, TOK, na ruševine Attemsovega gradu v Vipavskem križu, ki je nekoč pripadal njeni rodbini, pa napisala ELAN.

Gola fotografija

Fotograf Andrej Perko, ki se je ustalil v Vipavskem križu, je hodil po gozdovih in fotografiral oštevilčena drevesa ter fotografije zložil v “pripoveden” trak. Novo ime na galerijski sceni je Peter Mrhar iz Šempetra pri Gorici, ki se predstavlja z Pomembnimi izumi 20. stoletja. Ko obravnava “vpliv moške bombe demokracije na vitkost ženskega telesa,” je kakopak izpostavil absurd in radikalnost.

Maja Bjelica, filozofinja in muzikologinja ter študentka fotografije iz Portoroža, je začela tam, kjer se je zaradi fotografije končalo ali pa ponovno začelo slikarstvo, pri kolažu. Elemente arhitekture in gradnje vipavske doline je zložila po svojem občutku. Viljam Lavrenčič,fotograf iz Trsta, je še edini, ki se predstavlja z golo fotografijo. Zato je v tem kon-tekstu pravi posebnež.

KLAVDIJA FIGELJ

---