Zgodba Cruyffa s Kantride

Primorci v nogometu ne premoremo veliko nogometnih legend. Mednje gotovo sodi Adrijan Fegic. Igralsko veličino 55-letnega Ajdovca še najbolje ponazarja primerjava, ki jo je po sijajnih predstavah uveljavila sedma sila na območju bivše Jugoslavije: Cruyff s Kantride.

Odpri galerijo

Malo je slovenskih nogometašev - če sploh - ki se lahko pohvalijo, da so igrali z madridskim Realom in mu zabijali gole. Nepozabna zmaga 3:1 na prvi tekmi drugega kroga pokala UEFA proti kraljevemu klubu je po 27 letih še vedno predmet pogovorov in nostalgičnih spominov na Kvarnerju. Glavni akter tega uspeha, ki mu je na Kantridi prisostvovalo več kot 22.000 gledalcev, je bil prav Fegic z dvema zadetkoma in asistenco za tretji gol. Če bi stadion sprejel 50.000 ljudi, bi bil poln. Takšno zanimanje je vladalo za tekmo proti takratnemu belemu baletu, za katerega so plesali tudi Chendo, Stielike, Camacho, Sanchis, Gallego, Butragueno, Juanito, Michel, Valdano, Martin Vazquez.

Na Kantridi pa so takrat igrali po notah navdahnjenih gostiteljev, ki so pod taktirko slovitega Josipa Skoblarja zasenčili kraljevi klub. “Igrali smo hitro, učinkovito z malo dotiki,” se spominja Rijekina desetica, ki se mu je v srce zarezala povratna tekma. Po sodniški farsi, ki jo je zrežiral Belgijec Schoeters, je Real pred 80.000 gledalci na stadionu Santiago Bernabeu premagal Rijeko s 3:0 in napredoval v osmino finala pokala UEFA, ki ga je tudi osvojil. “Še dobrih 20 minut pred koncem smo držali izid 0:0, potem pa si je sodnik izmislil enajstmetrovko. Za povrh nam je izključil tri igralce, med njimi tudi gluhonemega nogometaša Damirja Desnico. Zaradi ugovarjanja. Tega sodnika je UEFA suspendirala, a to je bila za nas slaba tolažba. Sam še vrtim film zamujene priložnosti, ki sem jo imel pri izidu 0:0. Vtisi z gostovanja v Madridu so sicer nepozabni: od klubskih vitrin s prestižnimi lovorikami do že tedaj luksuznih slačilnic in seveda same travnate površine. Vedeli smo, kdo nam stoji nasproti, toda bili smo samozavestni.” Tako je vrhunec svojega osemletnega obdobja pri Rijeki opisal Fegic. Že po tekmi z Realom je imel kopico ponudb iz tujine. Zaradi pravila, da jugoslovanski športniki ne smejo oditi čez mejo pred dopolnjenim 28. letom, pa je klub zapustil šele po koncu sezone.

Zvezda na Reki

Iz Ajdovščine je odšel v Kvarner novembra 1977. “Preskok je bil velik: od načina in predvsem količine treninga do konkurence, ki je bila kakovostna in mnogoštevilna. Treningi so pomenili izbirno sito za tekmo. Med igralci ni bilo velikih kakovostnih razlik, zato je šlo na nož,” je povedal ofenzivni zvezni igralec, ki je z zlato desnico preigraval in rešetal mreže tekmecev. Kljub konkurenci je bilo prilagoditveno obdobje dokaj kratko. Ob koncu sezone 1977/78 je že debitiral na prvoligaški tekmi s Trepčo, v naslednji sezoni pa se je v aktivni vlogi že veselil prve lovorike pokalnega zmagovalca Jugoslavije. Na povratni tekmi v Beogradu je Rijeka ubranila prednost 2:1 s prvega dvoboja proti Partizanu. Doma jih je tako kot sezono prej ob pokalnem zmagoslavju pričakalo več kot 10.000 navijačev.

Tudi sicer so bili obračuni na slikovitem stadionu na Kantridi, ki ga na eni strani obdajajo stene, na drugi pa morje, prizorišče več spektaklov, v katerih je imel vidno vlogo tudi Fegic. “Na domačih tekmah nas je spremljalo 10-12 tisoč ljudi, obračuni z veliko četverko jugoslovanskega nogometa Crveno zvezdo, Partizanom, Dinamom in Hajdukom pa so privabili 20.000 gledalcev. Dvoboji s Splitčani so zbudili največ emocij. Tudi na tribunah, kjer pa ni bilo navijaških izgredov,” je ozračje na Kantridi opisal Fegic, ki je doživel kopico posebnih trenutkov in anekdot, pa tudi priznanj v tedaj zelo močni jugoslovanski ligi. Novinarji so ga med drugim izbrali za igralca meseca. Potrkal je tudi na vrata reprezentance, ki je zastopala Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu leta 1982 v Španiji. V sezoni 1983/84 pa sta ga s soigralci do naslova državnega prvaka ločili le dve točki.

“V tistem obdobju so bili obrambni igralci, ki so bili običajno pravi hrusti, bolj zaščiteni kot napadalci. Da jih je sodnik kaznoval z rdečim kartonom, so morali tekmecu malodane zlomiti nogo. Tudi zato smo skušali igrati hitro in s čim manj dotiki,” je pojasnil Fegic, ki se spomni čvrstih prijemov Branka Šarenca pri Olimpiji in pokojnega trenerja Hita Gorice Nedžada Verlaševića pri Slobodi. Prav v Tuzli, Banja Luki, Nišu so bila zaradi nabrušenih tekmecev in ozračja na tribunah posebej zahtevna gostovanja. “Proti veliki četverici je bilo celo lažje igrati. Motiv za dokazovanje je bil vrhunski, vsi igralci pa so bili tehnično podkovani. Jugoslovanska liga je bila tudi zaradi starostne meje za odhod v tujino nasploh močna. Željezničar z Mehmedom Baždarevićem, Sarajevo s Safetom Sušićem, Velež z Vahidom Halilhodžićem so mešali štrene pri vrhu. Tudi v Rijeki smo imeli zelo dobre posameznike, reprezentanta Miloša Hrstića in že omenjenega Desnico, ki je imel kljub hendikepu nogometni talent in poseben čut za dogajanje na igrišču.”

V sezoni 1979/80 je Rijeka dosegla tudi največji uspeh na evropski sceni s prebojem v četrtfinale tedanjega pokala pokalnih zmagovalcev. Juventus s kasnejšimi svetovnimi prvaki Zoffom, Gentilejem, Scireo, Cabrinijem, Tardellijem, Causiom in z aktualnim selektorjem Italije Prandellijem je bil previsoka ovira. ”Doma smo remizirali brez zadetkov, v Torinu pa smo pred 60.000 gledalci klonili z 0:2. Italijani niso bili toliko boljši, kot smo bili mi nemočni proti njihovi obrambi. Približali smo se na 20 metrov od njihovega gola, potem pa smo naleteli na neprebojni zid,” je tekmi s staro damo ponazoril Fegic, ki se bo tiste sezone spomnil tudi zaradi sodelovanja s Ćirom Blaževićem.

“Z njim sem imel zelo dober odnos. Drži, da je bil pravi mojster v motiviranju in animiranju ekipe. Spomnim se domače tekme s takratnim vinkovškim Dinamom. Ob odmoru smo izgubljali 0:1, igrali smo slabo, gledalci pa so negodovali. Šli smo sklonjenih glav v slačilnico, kjer smo pričakovali lekcije od trenerja, ki pa nas je presenetil z besedami: ' Le tako naprej, na dobri poti ste.' V drugem polčasu smo leteli po igrišču in slavili s 3:1. Posebno poglavje so bili dvoboji z veliko četverico. Vsak igralec je imel na voljo le eno brezplačno vstopnico, povpraševanje prijateljev in znancev iz bližnjih primorskih krajev pa je bilo precejšnje. S prošnjo sem se ponižno obrnil na Blaževića, in je povlekel iz žepa 15 vstopnic. 'Tu jih imaš, smučar,' kot so me klicali na Reki. Seveda je to darilo pomenilo dodatno obveznost na igrišču, Ker sem upravičil njegovo zaupanje, sem jih naslednjič dobil 20. Blažević je imel posluh za igralce, a se mu nisi smel zameriti,” je odnose z nekdanjim selektorjem hrvaške reprezentance orisal Fegic, ki sta ga po izteku prve štiriletne pogodbe pri Rijeki snubili Crvena zvezda in Olimpija.

“Pri Zvezdi bi bržčas osvojil več lovorik in se morda prebil tudi v reprezentanco, kaj lahko pa bi ostal tudi na obrobju. Obenem je bil Beograd daleč od Ajdovščine, zato sem se nekoliko ustrašil domotožja. Blizu sem bil dogovoru z Olimpijo, a sem se naposled odločil, da ostanem na Reki, kjer po igralski in življenjski plati nisem ničesar pogrešal. Plače sicer niso odstopale od povprečja, zato pa si lahko toliko več zaslužil s premijami,” je pojasnil Fegic, ki je tudi razčistil vse dvome okoli svojega imena: na Reki je bil Adriano. Poimenovanje se je tudi uveljavilo v obdobju njegovega igranja v jugoslovanski ligi. S svojimi predstavami na igrišču in ob pogostih pojavljanjih v medijih pa so se tudi novinarji navadili na pravilno navajanje priimka Fegic namesto napačnega Fegić. Na Reko, kjer ima stanovanje, se Fegic pogosto vrača. V Kvarnerju je stkal številne prijateljske vezi tudi z običajnimi ljudmi, nogometni klub pa mu izkazuje spoštovanje z vabili na različne dogodke. Kakšen pečat je pustil, še najbolje ponazarjajo medijski izbori najboljših igralcev, ki so kdaj nosili Rijekin dres. Fegic se redno uvršča med top 20.

Francoska zgodba

Začetek njegove zdomske zgodbe v Franciji je prav tako povezan s številnimi zanimivimi osebnostmi. Na priporočilo še enega znanega nogometnega imena z jugoslovanskega prostora Krasnodarja Rore je v sezoni 1985/86 prestopil k Nancyju, kjer je svojo trenersko pot začel tlakovati dolgoletni menedžer Arsenala Arsene Wenger, športni direktor ekipe pa je bil oče Michela Platinija. “Francoska liga je bila takrat močna. Reprezentanca je osvojila naslov evropskega prvaka, na svetovnih prvenstvih leta 1982 in 1986 pa se je prebila v zaključne boje. V ekipi sta bila kvečjemu dva tujca, zato se ni bilo lahko prebiti v moštvo. Tudi zaradi pravila, da je trener na tekmo lahko popeljal le 13 igralcev, začetno enajsterico in dve menjavi. So pa imeli jugoslovanski igralci dober sloves še od časov Skoblarja, ki je pri Marseillu osvojil zlati nogometni čevelj kot najboljši strelec evropskih lig. Po njem so tudi poimenovali mestno ulico. Liga je bila močnejša kot jugoslovanska. Po zaostanku dveh ali več zadetkov so se pri nas ekipe praviloma predale malodušju. Tega v Franciji ni bilo, zato so bili pogosti rezultatski zasuki.”

Pri Nancyu, ki sodi v srednji razred francoskega nogometa, je Fegic igral standardno in z osmimi zadetki tudi učinkovito. V klubu so se nato odločili za madžarsko navezo tujcev, sam pa je kariero nadaljeval v drugi ligi, kjer je vztrajal do leta 1992. Po odhodu iz Nancyja je odšel v Limoges, ki slovi v prvi vrsti kot košarkarsko mesto, nato je odigral dve sezoni v znamenitem mestu Dunqerque. Francosko nogometno zgodbo je sklenil pri Valenceju s še enim virtuozom jugoslovanskega nogometa “Ćavo” Dimitrijevićem. “Francoska izkušnja mi bo ostala v lepem spominu tudi zaradi plačilne discipline. Kar smo se dogovorili v pogodbi, je tudi obveljalo,” je povedal Fegic, ki se je po sedmih letih v Franciji vrnil v domačo Ajdovščino. Pri Primorju je tudi sklenil igralsko pot in se posvetil treniranju.

V 20 letih po osamosvojitvi je bil priča vzponu in zatonu ajdovske nogometne zgodbe, ki se je končala z ukinitvijo članske ekipe. “Veliko smo naredili v teh letih. Brez Primorja in Dušana Črnigoja tega ne bi bilo. Prej so igrali v težavnih infrastrukturnih razmerah, sedaj pa imamo posodobljen stadion, ki pa na žalost sameva. Verjamem, da tudi precej ljudi pogreša nedeljske tekme. Ajdovščina bi si zaslužila vsaj drugo ligo,” je pojasnil Fegic, ki trenira podmladek v novoustanovljeni Nogometni šoli Ajdovščina. Zaradi propada članske ekipe so morali nogometno zgodbo zastaviti skoraj na novih temeljih. Mlajše selekcije so tekmovanja pričele v nižjih ligah, kar je pomenilo tudi velik odliv igralcev pred sezono. ”Nogometna šola je osnova za člansko ekipo. Se pa morajo tudi mladi zavedati, da talent in zgolj treningi pod okriljem šole niso dovolj. Nas je družila strast do nogometa in športa nasploh. Komaj smo čakali, da smo odšli na igrišče in se družili. Temelje smo ustvarili kot samouki. Individualno sem veliko delal na odpravljanju pomanjkljivosti. Denar je zgolj logična posledica poštenega odnosa na igrišču, kjer je treba pustiti srce.”

ALEŠ SORTA

---