Ahac še zmeraj buri duhove

Še svež zbornik o Dušanu Pirjevcu - Ahacu sočno in slikovito kakor vselej sklene pisatelj Saša Vuga: “Gledam krog sebe - ni jih več, podobnih. Osebnost je, ki sodi v galerijo upodobitve vrednih slovenskih mož. Romaneskni junak.”

Zbornik o Pirjevcu in nekaj njegovih temeljnih del  Foto: Andraž Gombač
Zbornik o Pirjevcu in nekaj njegovih temeljnih del  Foto: Andraž Gombač

Ob jubileju kultnega - vse prevečkrat zlorabljeni pridevnik lahko tule uporabimo brez slabe vesti - literarnega zgodovinarja dr. Dušana Pirjevca (1921-1977), pred devetdesetimi leti rojenega v Solkanu, se je najbolje odrezala Ljubljana, kjer je živel, ustvarjal, izobraževal in vzgajal: do 7. januarja je v Narodni in univerzitetni knjižnici na ogled pregledna razstava njegovih rokopisov in knjižnih del, ki sta jo pripravila Petra Jager in Marijan Rupert z rokopisnega oddelka knjižnice, na Filozofski fakulteti pa so v torek in sredo gostili simpozij Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda. In si privoščili dobrodošlo izjemo - že pred simpozijem so izdali bogat zbornik s prispevki sodelujočih.

Povod za ponovno potapljanje v slavljenčev kompleksni besedni svet je seveda okrogla obletnica, vzrok pa je globlje “dejstvo, da 'zgodba Pirjevec' nikakor še ni končana, da še vedno buri duhove in - le kje je bilo to že rečeno? - zastavlja več vprašanj, kot pa daje nanje odgovorov,” v uvodni besedi k zborniku pojasnjuje urednica Seta Knop z oddelka za primerjalno književnost. “Pirjevčeva odmevna predavanja in njegov karizmatični lik so zaznamovali generacije njegovih študentov, ki igrajo danes pomembno vlogo v slovenskem kulturnem življenju, teža Pirjevčevega literarnovednega opusa in razmislekov o usodi modernega človeka in sveta pa je takšna, da - več kot tri desetletja po njegovi smrti - zahteva ponoven premislek oziroma reaktualizacijo.”

Petindvajset prispevkov se je baje skoraj samih razdelilo v tri tematske sklope: Pirjevec in literatura, Pirjevec in filozofija in Pirjevec in zgodovina. Literarni vedeži, filozofi, zgodovinarji, pesniki, tako domači kakor gostujoči možje in žene, si portretiranca in njegovo delo ogledajo iz vseh mogočih kotov: bil je partizan, revolucionar, literarni zgodovinar, filozofski premišljevalec, duhovni voditelj, oče in še kaj.

Zgolj nekaj povzetkov, ki so zavoljo zgoščenosti nujno krivični: dr. Brane Senegačnik opozarja na problematičnost Pirjevčeve teze o vzročno-posledični povezavi neuresničljivosti idealov in pesništva. Dr. Denis Poniž razišče Pirjevčevo obsesivno ukvarjanje z Ivanom Cankarjem in sklepa, da je literarni zgodovinar v usodi učitelja Jermana iz Hlapcev prepoznal lastno razočaranje in odpoved idealom revolucionarnih let. Dr. Vanesa Matajc se pomudi pri Pirjevčevi kratki spominski pripovedi o prvem srečanju s smrtjo - v zasneženih gozdovih je naletel na tri mrtve partizane - kot točki preloma ali začetka izstopanja iz nihilizma, v razpravo pa vključi še nekatera druga dela, denimo poslednji roman Rudija ŠeligeIzgubljeni sveženj, v katerem je pisatelju za model revolucionarja služil - Pirjevec. Dr. Boris A. Novak preleti svoja srečevanja s profesorjem in njegovo zapuščino, natančneje pregleda Pirjevčevo analizo Andrićevega romana Most na Drini in ugotavlja, da je literarni zgodovinar vanjo vtkal lastno partizansko izkušnjo. Sklene s pesmima, posvečenima Pirjevcu, fragmentoma nastajajočega epa Partizanska balada.

Andrej Božič iz filozofskega gledišča opazuje Pirjevčevo ukvarjanje s poezijo, mag. Martin Brecelj pa pregleda sorodnosti in razlike v dojemanju biti pri Martinu Heideggru in Pirjevcu. Andrej Medved, čigar prispevek se zaradi prepozne oddaje ni znašel v zborniku, je na simpoziju nastopil z razpravo Vprašanje poezije in filozofije igre. Izhajal je iz Pirjevčeve teze, da je poezija postala igra, njen kontekst pa iskal v avtorjevem navezovanju na Heideggra, Nietzscheja in Finka.

V prispevku, napetem kakor kriminalka in napisanem z rahločutnostjo in natančnostjo, dr. Janko Kos iz prve roke razkriva ozadje burnih zbliževanj in oddaljevanj velikanov oddelka za primerjalno književnost, dr. Antona Ocvirka kot stebra literarnega pozitivizma in mlajšega Pirjevca kot zagovornika modernejših pristopov h književnosti. Ob vnovičnem osvobajanju Filozofske fakultete je še toliko primernejša Kosova beležka o Pirjevčevem dojemanju slavnega upora leta 1971: “Pirjevec se je s študentskimi namerami najbrž bolj ali manj strinjal, saj je tudi sam 'rušil' dogovorjene okvire univerzitetne tradicije; toda z druge strani je bil s svojim novim pojmovanjem, oprtim na Heideggra, nenaklonjen političnim 'akcijam' v imenu neke 'ideje', zlasti če je ta hotela biti revolucionarna.”

O Pirjevčevih stikih z Ocvirkom med pisanjem doktorske disertacije, ki je leta 1964 izšla v obsežni epohalni knjigi Ivan Cankar in evropska literatura, piše dr. Tone Smolej, kar nekaj razpravljalcev pa poudari pomen neprecenljive študije Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu, zadnje v nizu Pirjevčevih spremnih besed k zbirki Sto romanov in njegovega veličastnega labodjega speva, v katerem ni razmišljal le o romanu Dostojevskega, marveč tudi razgaljal svoj odnos do boga. Kos se spominja, da je bil prvotni naslov le Vprašanje o bogu, kar je bilo v onem času preveč izzivalno, zato ga je z dodatkom “Bratje Karamazovi in” s Pirjevčevim privoljenjem ublažil premeteni Ocvirk.

Zagnanost mladega agitpropovca Ahaca opiše dr. Aleš Gabrič, ki med drugim opozarja, da ne gre nasedati privlačni anekdoti o tem, kako je Vitomila Zupana in Pirjevca zaporna kazen doletela, ker sta leta 1948 politični vrh prestrašila s pobalinsko izmišljijo, češ da so na pragu dežele Rusi - vzrok je bil bržčas globlji.

Pirjevčeva hči mag. Alenka Pirjevec omenja Jožeta Javorška in Janeza Stanovnika ter njuno širjenje sila mikavnih govoric o grozodejstvih, ki naj bi jih med drugo svetovno vojno storil partizan Ahac. Svoj zapis sklene z ugotovitvijo, da dokazov nikoli ne bo videla “in da so vse govorice o grozodejstvih in podobnih zadevah konstrukt tistih, ki so mu zavidali in mu še zavidajo njegovo inteligenco in njegove dosežke na strokovnem področju”.

Mlajša hči o velikem očetu

Pirjevčevi hčerki, igralka in lutkarica Alenka Pirjevec in dramaturginja Ira Ratej, umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, sta bogato Pirjevčevo zapuščino pred kratkim izročili rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice.

“Gre za očetove rokopise in knjige, povečini filozofske, iz šestdesetih in deloma sedemdesetih let, ki jih je Pirjevčeva vdova Nedeljka hranila na podstrešju domače hiše v Tacnu, v neustreznih razmerah,” pojasnjuje Ira Ratej. “Po Nedeljkini smrti je zapuščino prevzela starejša hči Alenka.”

Njen spomin na očeta je še živ, ampak zavoljo objektivnih okoliščin tudi nekoliko okrnjen: “Spomin je takšen, kakršnega ima lahko deklica, ki je očeta občasno obiskovala med svojim petim in trinajstim letom. Nisva živela skupaj, vzgajala me je mama, novinarka in publicistka Olga Ratej, pa tudi z njegovimi deli sem se seveda srečala šele pozneje, ko sem študirala dramaturgijo. To je bilo ravno v času, ko so se s Pirjevcem ukvarjali kvečjemu njegovi nekdanji učenci. Pri večini piscev po obdobju, ko so v središču pozornosti, namreč nastopi obdobje tišine. Moja generacija je bila pod močnim vplivom Mladena Dolarja, Slavoja Žižka in podobnih, ki so izhajali v glavnem iz Lacana, se sicer navezovali na strukturalizem, a se od njega tudi oddaljevali.”

Očitno je šele zdaj napočil čas, ko Pirjevca lahko zremo objektivno. Oziroma - bolje rečeno - objektivneje. “Zdaj ga odkriva generacija, ki ga ni mogla spoznati osebno. Prej so raziskovalci sodbe o njegovem delu izrekali tudi pod vplivom njegove močne karizme, ki jo je izžareval kot imeniten predavatelj. Zdaj je pogled nanj pravzaprav čistejši.”

Eno najboljših interpretacij o Cankarjevih Hlapcih je v knjižici Hlapci, heroji, ljudje (1968) priobčil prav Pirjevec, njegova hči pa je isto igro letos uvrstila v repertoar novogoriškega gledališča. Zgolj naključje? “Ko sem se odločila za Hlapce, nisem pomislila na očetovo razpravo,” pravi Ira Ratej. “Sem jo pa pozneje priporočila režiserju Mihi Golobu in njegovi dramaturški četici. Za Hlapce sem se odločila, ker novogoriško gledališče te pomembne igre v vsej svoji zgodovini še ni uprizorilo. Kar se mi zdi simptomatično. Na Goriškem problematike, ki jo odpirajo Hlapci, bodisi ne zaznavajo bodisi jo ignorirajo. Puščam odprto. Je pa igra vsekakor še zmeraj sila živa. In dvajsetletnica države je dober povod za razmislek o njenih sporočilih.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano