Beri me v živo

“V živo” je tisti mali napis, ki po navadi spremlja prenose športnih tekem in nam skuša povedati, da gre tokrat zares, da je izid nepredvidljiv in moramo torej stiskati pesti za naše, saj se lahko njihova športna sreča že v naslednjem trenutku obrne in vsi skupaj zdrvimo v razočaranje ter kolektivno depresijo ali pa v nenadejano zmago in še ne videno evforijo. Se še spomnite nogometnih tekem naše t.i. zlate generacije pod Katancem? No, tudi Kekova izbrana vrsta nam pogosto ni dala dihati. In kaj naj s tem “v živo” počne literarni festival?

Literature namreč običajno ne povezujemo z dinamičnimi situacijami in močnimi čustvi, a stvar nikakor ni tako brezupna. Alberto Manguel, Argentinec po rodu in Kanadčan po trenutnem potnem listu, ki je napisal nekaj izrednih knjig o zgodovini branja in bo letos tudi naš gost, pripoveduje o tem, kako ga je Cervantesov Don Kihot rešil pred monotonijo in depresijo bolnišnice, nenazadnje pa se verjetno vsak izmed nas lahko spomni, kdaj je trepetal, jokal in se veselil skupaj z literarnimi junaki. Sam sem sredi Istre še pred kratkim trepetal za usodo lepe in drzne Veronike, ki jo je pogubilo dobro staro moško ljubosumje v zadnjem romanu Draga Jančarja, sicer letošnjega avtorja v fokusu. Nič kaj daleč od nogometne evforije, mar ne? Še več, bržkone se lahko spomnimo tudi trenutkov, ko se nam je zazdelo, da je avtor ubesedil ravno tisto, kar sami že dolgo čutimo. Je mogoče spoznanje deziluzije ob naši trenutni družbeni situaciji izraziti bolje, kot to naredi Mircea Cartarescu v pesmi Zahod: “Zahod mi je zavezal jezik./ videl sem New York in Pariz, San Francisco in Frankfurt,/ bil sem tam, kamor se mi še sanjalo ni, da bom kdaj šel./ vrnil sem se s kupčkom fotografij/ in smrtjo v duši.” Ko se enkrat zavemo, da znani rimski vzklik “kruha in iger” ne zadostuje več, se odpira prostor prav za poezijo in prozo.

In ko se temu občutku pridruži še letošnji slogan festivala, ki vabi vsakogar, naj bere ali posluša literaturo “v živo”, doseže situacija intenziteto gledališke predstave ali, če hočete, nogometne tekme. Ker se v interpretaciji avtorja odpre morda ravno tisto, kar je v izhodišču položil v umetniško delo, ker se za trenutek zazdi, da govori samo nam in nastaja pred našimi očmi, tukaj in zdaj. 46 avtorjev iz 23 držav ter mesa in krvi bo v septembrskih dnevih in nočeh stalo pred nami in nam odpiralo svoja srca. Skupaj z njimi se bomo podali v njihove literarne svetove in se v njih prepoznavali ali pa tudi ne. Pa saj ne gre toliko za to, ali nas interpret popelje do končne evforije ali pa v depresijo, pač pa bolj za suspenz, ko dogodek nenehno niha na konici noža.

Ne verjamete, da je lahko literatura tako razburljiva? Pridite na letošnjo Vilenico in se prepričajte “v živo”.

GAŠPER TROHA, programski vodja festivala

---