Ob stoletnici rojstva Eda Mihevca: Koper je moral prevzeti vlogo izgubljenega Trsta

Z razstavo, postavljeno v Cankarjevem domu v Ljubljani, se bodo spomnili prihajajoče stote obletnice rojstva arhitekta Eda Mihevca (rodil se je 8. julija 1911). Iz Ljubljane se bo selila tudi v Trst in verjetno tudi v Koper. Torej v kraje, kjer je pustil največ sledi.

Odpri galerijo

Izraz “sledi” je mogoče premehak, če želimo opredeliti delo tega arhitekta, ki se je rodil v Trstu, a večinoma živel v Ljubljani, ustvarjal pa pretežno v slovenski Istri in v zamejstvu. S svojimi stvaritvami je spremenil zunanji videz obalnih mest, jim dal podobo modernosti, v Trstu in Gorici pa je bilo njegovo delo poklon Slovencem, ki so po letu 1945 ostali v Italiji. Tu je zasnoval oba slovenska kulturna domova, najprej v Trstu na Ulici Petronio, nato pa še v Gorici na Ulici Brass. Prav tako je Mihevc avtor stavbe dijaškega doma Srečka Kosovela v Trstu in spomenika padlim vojakom JLA na pokopališču pri Sv. Ani ter stavbe na Stadionu 1. maja, prav tako v Trstu. Slovenci v Italiji so njegove stvaritve sprejeli z neprikrito naklonjenostjo. Šlo je namreč za gradnjo stavb družbenega, skupnostnega pomena za slovensko skupnost v Italiji, ki naj bi nadomestile tiste, ki jih je porušil, požgal in na silo prisvojil fašistični režim.

Drugače, ne povsem enoznačno, pa so njegove stvaritve sprejemali v slovenski Istri. Večina istrskih Italijanov se je do leta 1956 izselila iz obalnih mest, ostala je samo peščica, večinoma ostarelih. Nekdanje prebivalce Kopra, Izole in Pirana so postopoma nadomestili priseljenci iz zaledja, notranjosti Slovenije in iz drugih jugoslovanskih republik. Prišleki so potrebovali nova stanovanja, stare hiše so bile večinoma v slabem stanju, neprimerne za zahteve modernega življenja, v glavnem že vnaprej namenjene delavcem in socialnim izrinjencem. Priseljenci so zato večinoma z naklonjenostjo gledali na gradnjo novih stanovanjskih stolpičev na robovih istrskih mest. Novogradnje, ki so ponekod segale tudi v stara mestna jedra (koprski Belvedere) in izpodrivale staro, so v očeh prišlekov predstavljale novi čas in novo družbo, polno upov.

Drugače so nanje gledali redki domačini, ki so preživeli eksodus. Zanje so bile nove moderne zgradbe, ki jih je v tisočletnih mestecih projektiral Mihevc, dejanje nasilja, urbanistično posilstvo, nekaj, kar se v njihovih očeh in dušah v nobenem primeru ni ujemalo s staro arhitekturo. V Mihevčevem delu so videli izziv, razžalitev čustev pripadnosti urbani dediščini teh mest. Italijanska skupnost, za razliko od Slovencev v zamejstvu, ni na arhitekta Mihevca in njegove stvaritve nikoli gledala z veliko naklonjenostjo. V novih hišah je videla domove za novo politično, gospodarsko, prosvetno in kulturno elito, ki je postopoma nadomeščala staro. A proces zamenjave prebivalstva je bil neizogiben, bil je kot plima, ki spodjeda prhki fliš.

Sicer pa Mihevc ni bil kdorkoli. Kot arhitekt je imel močno politično podporo v tedanji oblasti, saj je bil tudi sam njen del. Partizan (v gozdove je šel zgodaj, leta 1941, postal komandant Gubčeve brigade, kasneje komandant višje oficirske šole za obveščevalce), komunist. Kot arhitekt je bil eden glavnih predstavnikov slovenske moderne. V vseh pogledih avantgarda, predstavnik novega nekonvencionalnega mišljenja, pa čeprav je v njegovih delih še kako močno čutiti šolo arhitekta, njegovega učitelja Jožeta Plečnika.

Prav zaradi različnih pogledov na njegove stvaritve je Edo Mihevc še danes, 26 let po svoji smrti (umrl je leta 1985) kontroverzen arhitekt, okrog katerega se krešejo različna, tudi nasprotujoča si stališča.

Neža Čebron Lipovec: “Zaščititi Tomosovo stolpnico”

“Ko sem se lotila Mihevca, nisem vedela, v kakšno brezno bom padla,” se pošali Neža Čebron Lipovec, raziskovalka na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem, umetnostna zgodovinarka, z magisterijem iz konservatorstva arhitekturne dediščine, ki je v svoji magistrski nalogi med podiplomskim študijem v Belgiji raziskovala delo Eda Mihevca v Kopru. “Leta 2005 sem se spraševala, kako je možno, da so kar tako zrušili osnovno šolo Pinka Tomažiča,” pojasnjuje povod za svoje zanimanje zanj. Najprej se je morala soočiti z dejstvom, da o njegovem delu skorajda ni bilo arhivskih podatkov. Med raziskavo jih je bilo kar nekaj najdenih v kleti Fakultete za arhitekturo, pri Mihevčevi ženi, v njihovi drugi hiši v Ljubljani. Da bi gradivo celostno zaščitili, so ga v sodelovanju z arhitektovo ženo, s Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, sodelavci iz Pokrajinskega arhiva Koper ter raziskovalko Jasno Kralj Pavlovec med letoma 2007 in 2008 pripeljali v koprski Pokrajinski arhiv.

“Tudi sama sem zrasla z anekdoto o stolpnici, ki hoče preglasiti zvonik. Toda, od kdaj je tu stolpnica? Morda bom malce groba, a odgovor je: odkar smo Slovenci oblastniki v starem mestnem jedru. Mihevčevi posegi so bili grobi in rušilni, z več vidikov nesprejemljivi, nedvomno. A hkrati je bil zgrajen - naj zveni še tako heretično - najbolj simboličen spomenik naše povojne prisotnosti v mestu. Stolpnica res kriči, da je prišlo do nekega preloma in prelom se je res zgodil. In to ogromen. Koper je moral prevzeti vlogo izgubljenega Trsta. Nastati je morala nova metropola, okno v svet, edino slovensko pristanišče. Tako je Mihevc prišel v pol prazno mesto, kjer so živeli ljudje, ki niso niti vedeli, kako je še do nedavnega bilo ime ulicam ali pa kakšne so zgodbe stavb starega mesta.” Arhitekt je prihajal iz mešane družine, mati je bila Ladinka iz južne Tirolske, oče Vrhničan, Edo Mihevc se je rodil in nekaj let rasel v Trstu, tako se je s Primorsko počutil zelo povezan. Menda so ga zaradi tega tudi izbrali, saj naj bi oblasti želele Primorca.

Za Obalo pa je pomemben njegov urbanizem, predvsem regulacijski načrt za severozahodno Istro do Mirne, regulacijski načrt za slovensko Obalo, podrobni urbanistični načrti za vsa naša obalna mesta, pa tudi za Poreč in Novigrad. Prav zato naj ne preseneča, da Mihevčev urbanizem že od takrat izven Slovenije vzbuja veliko zanimanje. Je unikaten primer, kako je en človek s svojimi študenti naredil tako ogromno delo.Kot “regionalist”, kot ga imenujejo strokovnjaki, je za to okolje želel ustvariti arhitekturno podobo, ki bo kljub vsemu povezana z njegovo identiteto. Njegova odlika je sodobna interpretacija lokalnih značilnosti, ki se najjasneje kaže v turističnih naseljih v Ankaranu, Strunjanu in Luciji. Za slednje je leta 1969 dobil Prešernovo nagrado.

“Iskal je stik z okoljem, predvsem z naravo. V Kopru je ustvaril niz trgov, ki se odpirajo k morju; pred hotelom Triglav (danes Koper), pred Tomosovo stolpnico na Belvederju, tu je načrtoval še enega, ki pa ni bil uresničen. Med iskanjem po arhivih je na dan prišlo precej popolnoma novih podatkov. Predvsem to, da Mihevc ni bil prvi, ki je posegal v obalna mestna jedra. Šlo je za politično osnovano dogajanje, ki ga niso vodili arhitekti.”

Lipovčeva poudarja, da so bile kritike zelo glasne že v času gradnje. Burni so bili odzivi tudi v medijih. “Stroka, ki večinoma ni živela na Obali, je bila nad posegi zgrožena. Tisti ljudje, ki pa so prišli graditi novo slovensko obmorsko prestolnico, pa niso bili vsi takega mnenja. V pismih bralcev beremo o vtisih novih priseljencev: prišli so s prostranega vipavskega in kraškega podeželja, s plodnih štajerskih kmetij, zato so se težko sprijaznili z majhnimi stanovanji v ozkih ulicah, brez kanalizacije, s podganami. Večina novih Koprčanov ni poznala zgodb starega Kopra, ni imela stika z njegovim izročilom, ki so ga poznali stari Koprčani, cavresani. Za mnoge prišleke so bile stavbe le bivalni objekti, zanje niso imele pomena kot njihova dediščina, del njihove identitete. In če se jih ni dalo izboljšati. … so jih porušili. Zanje so bile to stare stavbe. Pa denarja za sanacijo ni bilo dovolj, mesto pa je gospodarsko raslo in moralo zagotoviti stanovanje za nove in nove delavce iz cele Jugoslavije.”

Večno izpostavljanje najvidnejših Mihevčevih del se zato zdi raziskovalki problematično: “Kdo ve, da je Mihevc zasnoval počitniške hiške v Rižani, pri ribniku? Nihče. Tam prazne gnijejo. Kdo ve, da je zasnoval veliko humanejši, a žal neuresničeni načrt za Olmo, po katerem bi se terasaste enodružinske hiške spuščale do Badaševice, kjer bi ljudje imeli svoje priveze za čolne?”

A Mihevc je tudi rušil in uničeval, o čemer ni dvoma. “Ko ga je Jasna Kralj v osemdesetih letih, malo pred njegovo smrtjo, vprašala, kaj sam misli o svojih stolpnicah, naj bi rekel, da jih obžaluje in da jih verjetno ne bi več naredil take, kakršne jih je, da bi pa najbrž ponovno storil, kar je: namreč, ponudili so mu to pomembno delovno mesto z vsem, kar sodi zraven. In je vzel. Med iskanjem po arhivih sem odkrila, da so tudi arhitekti pred njim imeli enake naloge in rešitve, kar zadeva rušenja. Kar pa zadeva vertikalno gradnjo - Mihevcu se očitno ni zdela tako problematična.”

Teza Neže Čebron Lipovec je, da je s svojo arhitekturo skušal rekonstruirati ogrodje identitete obalnih mest. Kajpada z vsemi kompromisi. Raziskovalka poudarja, da teza ni le njena, saj je podobno razmišljal v svoji neobjavljeni raziskovalni nalogi tudi denimo koprski arhitekt Zdenko Ereš.

Za Lipovčevo je ena najzanimivejših zgodb tista o Nazorjevem trg, kar vedno utemeljeno poudarja tudi dr. Salvator Žitko. “Zakaj so šli od vseh samostanov porušiti prav tistega, ki je bil spomenik prisotnosti slovanstva v starem mestnem jedru? V njem so namreč pridigali v slovanskih jezikih oz. v ilirskem jeziku, kot to pove že Naldini 1701. V arhivih nisem našla niti enega podatka o tem rušenju. Kot tudi ne o rušitvi cerkve dominikanskega samostana (tisti, ki je bil od časa Avstrijcev predelan v kaznilnico, na Belvederju).” Po rušitvi zaporov so tam zgradili tudi osnovno šolo Janka Premrla Vojka, tako imenovano JPV, ki so jo nedavno porušili. “Načrtovala jo je ekipa italijansko-slovenskih arhitektov … V dokumentih sem našla nepodpisan načrt v italijanščini, ki je predvidel še drugi trakt, ta bi zapiral muzejski trg, saj naj bi bila šola tako za slovenske kot italijanske otroke in bi zato imela dva trakta. Nekateri viri to stavbo pripisujejo arhitektu Veluščku iz Trsta. To šolo bomo šele res obžalovali, ker je bila spomenik časa Svobodnega tržaškega ozemlja, poskusa sobivanje teh dveh kultur! Ohranjeni načrti govorijo o tem, da so slovenski in italijanski arhitekti poskusili zgraditi slovensko-italijansko šolo, kar je Mihevc dopolnil, a Muzejski trg ni bil nikoli dokončan. Tu naj bil namreč nastal še en k morju odprt trg.”

Kateri pa je po njenem mnenju upravičen očitek njegovemu delu? “Da je rušil in pa da je gradil v vertikalo. A rušitve so bile zahteva. In pa tudi duh časa, koprski primer ni osamljen. Kot rečeno, Mihevc ni bil edini arhitekt, ki je podal to rešitev; rušenje celega jugovzhodnega dela, med Cankarjevo in Marušičevo ulico, je predvideval že Niko Bežek leta 1955. Političnih oblasti ohranjanje dediščine ni zanimalo, kvečjemu v turistične namene. Mihevc je zapisal, da ohranja spomenike in vredne ambiente - pod slednje je štel okolico spomenika ali pa značilne ulice in trge. Če bi uresničili Mihevčev načrt za Koper, bi danes imeli unikatni primer spomenika, spomenika 'opoju in brebrižnosti' (kot je Mihevčevo dobo označil umetnostni zgodovinar Nace Šumi), spomenika brisanju spomina in obenem izgradnji utopije. Gradili so namreč prestolnico, ki so jo izgubili. In gradili so novo družbo, 'krasni novi svet socializma'. Pomen Mihevčevih posegov v Kopru je danes za nas popolnoma bipolaren: zelo negativen in zelo pozitiven. Skratka, sem za to, da Tomosovo stolpnico zaščitijo.”

Kaj pa primerjava z današnjim časom, ko se Koper vnovič spreminja? So posegi primerljivi s tedanjimi? “Obdobji sta primerljivi v intenziteti posegov in tudi po očitni želji po dokazovanju, da se je zgodil prelom, da se nekaj dogaja, da je nekdo prišel na novo. Arhitektura je očitno res ena najbolj političnih umetnosti. Podobnost je nedvomno ta, da novo duši staro.” Lipovčeva pravi, da je to, kar se danes dogaja od Ljubljanske ceste proti Luki, nepovraten poseg. Mihevc je za tisti del, kjer so danes nakupovalna središča, predvidel tako imenovani Novi Koper, stanovanjske stolpiče med zelenjem. Obe obdobji pa pozidujeta tudi nekdanje soline.

Za konservatorje je še zanimivejši odnos do starega jedra. “Danes se vse vitalne funkcije selijo iz mestnega jedra. Selila naj bi se mestna občina, deloma se je izselil zdravstveni dom, podobno je s trgovinami. Staro mestno jedro nima več funkcije turbine socialnega življenja. V Mihevčevem načrtu pa je bil navkljub načrtom rušenja princip ravno obraten. V visoke novogradnje bi naselili ljudi, da bi ti živeli v mestu. Predvsem pa je vsakemu ohranjenemu delu starega mesta dodelil funkcijo.”

Lipovčeva ugotavlja, da v obeh obdobjih v prostor predvsem posegajo, namesto da bi z njim in z njegovim izročilom iskali dialog. Sodobni čas sicer veliko bolj poudarja turizem, medtem ko je Mihevc turistično infrastukturo umaknil v Žusterno in Ankaran. “Kakovostna razlika pa je ta, da Mihevčev načrt ohranja ljudi v mestnem jedru.”

Anton Mikeln: “Bil je garač, a je tudi užival”

“Kakšen je bil kot človek? Spominjam se ga kot velikega garača, a je znal tudi uživati. Že njegov izjemni opus kaže na to, da je veliko delal. A vsega tega verjetno ne bi zmogel, če ne bi imel za seboj močne ekipe asistentov in pomočnikov,” nam je uvodoma povedal Anton Mikeln, nekdanji prvi mož piranskega zavoda za spomeniško varstvo, predvsem pa zagrizen varuh izjemno bogate kulturne dediščine v slovenski Istri, zaradi česar je tudi velikokrat prihajal v spore z arhitektom Edom Mihevcem.

Zase Mikeln pravi, da je do Mihevca pravzaprav imel dvojen odnos: kot varuh kulturne dediščine se z njegovimi idejami in odnosom do starih mestnih jeder nikakor ni strinjal, spoštoval pa je vse tisto, kar je arhitekt naredil v primorski krajini - Ankaran, staro Žusterno, pa tudi, denimo, če omenimo le nekatere, koprski Belveder, kjer gre za izjemno arhitekturo, ki pa je danes slabo vzdrževana in še slabše ohranjena. “Z vsem spoštovanjem do njegovih rešitev v prostoru, ki pa jih, žal, mnogi njegovi učenci niso razumeli, po drugi strani ni spoštoval historičnih danosti v prostoru. Bil je človek instinkta in je menil, da je s posegi moč vse urediti, četudi je stara mesta slabo poznal,” dodaja Mikeln.

Znano je, da je Edo Mihevc sredi šestdesetih let minulega stoletja želel preurediti stari del Kopra. Uresničiti bi pravzaprav moral odločitev takratne oblasti, da Koper postane upravno in industrijsko središče območja. Za dosego tega cilja pa nobena “žrtev” ni bila prevelika. Tako naj bi po njegovih zamislih ohranili le najstrožji del starega mestnega jedra: Titov trg, Brolo, Mudo, Kidričevo in Čevljarsko ulico in še nekaj stranskih ulic, vse ostalo pa naj bi se umaknilo novim zgradbam. Kot kaže, v kulturni dediščini preprosto ni videl ničesar, kar bi bilo po njegovem mnenju vredno ohraniti. Po njegovih načrtih naj bi vse od Vojkovega nabrežja in v nekakšnem krogu okoli starega jedra zgradili stolpnice. Temu so se uprli “spomeničarji”, kot je varuhom kulturne dediščine pravil arhitekt. A, kot pojasnjuje Mikeln, v svojih prizadevanjih proti takšni pozidavi ne bi uspeli, če se v bran staremu Kopru ne bi postavila širša slovenska javnost.

“Bitko je takrat izgubil in je ta poraz težko prebolel. Za nas pa je bila zmaga še toliko pomembnejša, saj smo zavarovali kulturno dediščino in uveljavili posebna varstvena načela,” pravi Mikeln.

Na vprašanje, kako se je odzival na polemike, pa Mikeln odgovarja: “Bil je vedno tiho in se vanje ni vključeval. Nanje preprosto ni odgovarjal, če že, pa je dejal: To smo se zmenili in izpeljali bomo.”

Marko Korošic: “Kulturni dom njegovo življenjsko delo”

“O Mihevcu so predavali na Fakulteti za arhitekturo v Benetkah, v Ljubljani pa nič, ne o Ravnikarju ne o Mihevcu,” pravi tržaški arhitekt dr. Marko Korošic, ki se je z Mihevcem ukvarjal tako v diplomski nalogi (Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca, Založba Kulturni dom Gorica, 2002) kot tudi v doktorski disertaciji (Slovensko oblikovanje interjerjev in opreme v zamejskem prostoru, Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, 2009).

Zakaj takšna diskriminacija?

“Ne vem,” pravi. “Veliko profesorjev, ki sem jih imel, so bili Mihevčevi asistenti ali docenti ... preprosto se o njem ni govorilo.”

Mogoče zaradi njegove politične preteklosti? “Morda je bil preveč vpliven,” ugiba Korošic. “Ampak tudi danes so mnogi arhitekti politično opredeljeni. Vsak večji arhitekt ima za sabo kakšnega ministra, tudi v demokratični Sloveniji. Po mojem je bil premočna osebnost, da bi se tudi kritično lotili njegovega opusa. Ne trdim, da mi je vse, kar je naredil, všeč, vendar je bilo kvalitetno. Kulturni dom v Trstu ima, denimo, dobrih 40 let, doslej niso na njem naredili večjih vzdrževalnih del, pa vendar je stavba še vedno v redu. Njegovi stanovanjski bloki, ki so jih zgradili v Ulici Moreri v Trstu, so izjemno dobro vzdržali potres v Furlaniji, v primerjavi z drugimi bloki, zgrajenimi v bližini.”

Kulturni dom so zgradili v zameno za Narodni dom, ki so ga fašisti požgali leta 1920 in ga Slovenci še do danes niso dobili vrnjenega. “In ga tudi ne bodo,” je prepričan Korošic. Kulturnega doma seveda niso zgradili v strogem mestnem središču, ampak bolj v predmestju. “Dom je bil vizitka Slovencev in Jugoslovanov v Italiji. Nanj so bili ponosni. Ni ga gradila samo Slovenija, vsa Jugoslavija se je angažirala. Sredstva za gradnjo so zbirali med Slovenci v Italiji, med rojaki v matični domovini, med jugoslovanskimi narodi vseh republik, med slovenskimi izseljenci v ZDA in drugod po svetu. Sredstva, nabrana med Slovenci v Italiji in ZDA, je odbor za graditev porabil za nakup vseh lestencev v domu, od katerih je največji nad glavnim stopniščem dar ameriških Slovencev. Interjerji v Kulturnem domu v Trstu so, na primer, razkošnejši kot v Cankarjevem domu v Ljubljani.” Okrasje je videti nekoliko jugoslovansko, verjetno z namenom. “O pročelju Kulturnega doma predavajo, na primer, na Fakulteti za arhitekturo v Benetkah kot o primeru dobre moderne arhitekture v Trstu. Pri pročelju se jasno vidi Plečnikova šola: teorija proporcev, tripartitna kompozicija, zlati rez.”

Kako deluje Kulturni dom danes, skoraj pet desetletij po njegovi otvoritvi? “Danes pogrešam parkirišče v bližini,” pravi Korošic. “Vendar je potrebno upoštevati, da je bil zasnovan pred 50 leti in tedaj o parkiranju avtomobilov niso razmišljali. Drugi problem, ki se danes kaže, je ogrevanje. Ko je bil zgrajen, še ni bilo naftne krize, nafta je bila poceni, danes pa je izjemno velik strošek. Igralci tako ne vadijo na odru, ampak v manjši sobi, da jim ni treba ogrevati dvorane.”

Italijansko okolje v Trstu Kulturnega doma ni najbolje sprejelo, nacionalisti so ob začetku gradnje protestirali, vendar večjega nasprotovanja ni bilo. Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja imela precejšen mednarodni ugled in tudi moč, je prepričan Korošic. V zameno za požgani Narodni dom je Italija morala nekaj ponuditi. Drugače pa je bilo pri gradnji Kulturnega doma v Gorici. “Gradnja se je tu vlekla kar 15 let,” pravi Korošic. “Politično ozračje je bilo tedaj slabše, zdaj se spreminja na bolje. Kar se ni spremenilo v 40 letih, se je v zadnjih treh.” Vendar pa je finančna in politična moč slovenske manjšine danes manjša kot v obdobju, ko je bil Kulturni dom zgrajen.

Tudi izvajalci gradbenih del so bili Slovenci; glavni izvajalec je bil Boris Race, ki je bil predstojnik gradbenega podjetja Karel Ban in drugi, kateremu je gradnjo poverila lastnica doma, delniška družba Dom.

“Mihevc je ogromno gradil, bil je urbanist, oblikovalec in arhitekt v eni osebi, kar je danes zelo redko. Zanimivo je, kako sta si z Edom Ravnikarjem razdelila interesna področja. Obala je bila v glavnem Mihevčeva, v Ljubljani je imel Dom sindikatov, Borzo in Kozolec ... drugače pa - bil je tih dogovor, da ne gresta eden drugemu v zelje. Slovensko Primorje je bilo Mihevčevo.”

Kdo mu je dodelil to območje? “Politika, nedvomno je bil Mihevc politična osebnost,” pravi Korošic. “Pravzaprav so bili skoraj vsi Tržačani, ki so po vojni delovali v Ljubljani ali Beogradu močne politične osebnosti. Verjetno je vplivalo tudi dejstvo, da je bil partizan. Vendar je takrat šlo bolj za ugled in moč, kot pa za denar. Mihevc za sabo ni pustil kakšnega velikega bogastva. Danes pa arhitekti bolj hlepijo po denarju kot po ugledu.”

Kje pa se v njegovih delih pozna vpliv učitelja Plečnika?

“V zvestobi do detajlov, v natančnosti izvedbe. Pri interjerjih je bil vsak detajl dovršen, popoln. Plečnikovo dediščino se pozna tudi v poznavanju materialov. Vse materiale je znal pravilno uporabiti. Ampak zanimivo je, da niso ne Plečniku ne Ravnikarju pustili v Trst. V Trstu imamo Vurnika in Fabianija, Plečnika pa ne. Plečnik je sicer začel risati načrt za Narodni dom v Trstu, pa se je potem umaknil iz igre. Mihevc je bil komunist, kar mu ni škodilo, vendar je bil tudi na nivoju kot arhitekt.”

“Kulturni dom v Trstu je bil njegovo življenjsko delo,” ugotavlja Korošic. “To je bilo darilo slovenski skupnosti v Italiji, za kar ni zaračunal ničesar. Bil je univerzitetni profesor, torej ni imel nizkih dohodkov, šlo mu je bolj za prestiž. Na fotografijah se je Mihevc skoraj vedno držal resno, samo na fotografiji s slavja ob otvoritvi Kulturnega doma decembra 1964 je videti nasmejan. Več kot očitno je torej bilo, da mu je realizacija doma pomenila izjemno veliko, vanj je vložil vse svoje znanje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ, ZLATICA KASAL, ROBERT ŠKRLJ

---