Pisatelj Boris Pahor o plebiscitu, samostojni Sloveniji, slovenski levici in Titu

Boris Pahor je razočaran. To je priznal v zasneženem jutru ob domači kuhinjski mizi. Najprej je potožil, da si pri 97 letih ne upa več na sprehod po snegu. A bolj kot čemenje doma ga je razburila ugotovitev, da dvajset let po plebiscitu ni vse tako, kot je upal. Celo izvolitev Petra Bossmana se mu zdi dokaz, da je na Slovenskem stanje duha slabo. Toda ko je Slovenija korakala v osamosvojitev, je bil Pahor optimističen. Tako izhaja iz njegovih dnevniških zapisov, ki so pod naslovom Slovenska svatba izšli leta 1995 v nakladi 500 izvodov.

Boris Pahor: “Malora, smo komunizem odpravili za to, da bodo ljudje zdaj živeli s 400 evri na mesec?” Foto: Maksimiljana Ipavec
Boris Pahor: “Malora, smo komunizem odpravili za to, da bodo ljudje zdaj živeli s 400 evri na mesec?” Foto: Maksimiljana Ipavec

> Tam piše, da ste se 20. decembra 1990 srečali z Lojzetom Peterletom, ki vas je povabil v Ljubljano. Na enournem sestanku je bil navzoč tudi Janez Dular. Se še spomnite tega srečanja?

“Jaz sem to popolnoma pozabil. Te knjige pa nihče več ne omenja.”

> Se vsaj spomnite, zakaj ste ji dali naslov Slovenska svatba?

“Zaradi Kocbeka. On je uporabil ta izraz v nekem pismu, v katerem je razočarano ugotavljal, da je vse naše upanje šlo v nič. Po njegovem je bila slovenska svatba pojem za nekaj, ob čemer bi se veselili. No, če bi dočakal devetdeseto leto, bi se tudi on. Pa se ni. Je pa njegova ideja o povezavi marksistične ekonomske ureditve s krščanstvom še danes veljavna. Oprostite, zašel sem. Na vprašanja ne znam odgovarjati z dvema besedama. V tem je specialist Alojz Rebula, jaz ne. O čem sva že?”

> O decembru 1990 in plebiscitu za samostojno Slovenijo ...

“Veste, po mojem se je vse začelo leta 1985, ko je Društvo slovenskih pisateljev priredilo srečanje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tudi jaz sem bil vabljen, saj se je predsedniku Tonetu Partljiču zdelo prav, da sem tudi jaz zraven kot predstavnik Trsta. Partljič je bil začetnik, Bojan Štih pa animator. No, temu srečanju je leta 1987 sledilo še eno. Na teh srečanjih smo prvič spregovorili o prvenstvu slovenstva - torej pred novorevijaši. Res, govorili smo za področje kulture, a ker smo omenjali zavzemanje za identiteto, je bilo očitno, da ne mislimo samo na kulturo.”

> Toda vi niste bili za osamosvojitev. Dolgo ste zagovarjali konfederalno rešitev, drži?

“Da. Tu bi omenil istrskega komunista Anteja Ciligo, ki je bil v taborišču tako na Hrvaškem kot v Sovjetski zvezi. Po vojni so mu v Franciji objavili dve knjigi, ki ju imam tu doma. No, Ciliga je bil po mojem zelo moder. Prvi je opozoril 'ili konfederacija ili razlaz'. Meni so se zdele njegove ideje zelo dobre, saj sem bil tako kot on proti razkopavanju Jugoslavije.”

> Konfederacijo ste prvič predlagali že v šestdesetih letih, ko ste izdali knjigo Odisej ob jamboru ...

“Vem, da so me zaradi tega napadali, češ da si želim razpad Jugoslavije. Ampak ni bilo res. Šele ko sem tako kot vsi ostali spoznal, da Jugoslavija nikamor ne pelje, sem bil za samostojnost. Tako kot vsi. Edino v zamejstvu je bilo drugače. Tudi po osamosvojitvi so nekateri obžalovali, da je Jugoslavija razpadla. To so bili pač levičarji, ki še danes govorijo o internacionalizmu, kakršnega je zagovarjal komunizem, in zavračajo idejo narodne zavesti.”

> Kako pa ocenjujete ravnanje Milana Kučana in ostalih takratnih slovenskih komunistov?

“To so bili pametni komunisti. Oni so pač reševali svoje gledanje na osvobodilno borbo. Zavedali so se, da ni mogoče uveljaviti tega, kar je bil cilj osvobodilne borbe. Samo za primer: Tito je obljubil, da bo ohranil slovensko vojsko. Pa je ni. Požrl je svojo besedo. No, zato menim, da so bili Kučan in ostali (nasmešek) bolj Slovenci kot komunisti.”

> Vi ste pa takrat verjetno bili na Pučnikovi strani ...

“S Pučnikom sva se nekajkrat pogovarjala in sem se strinjal z njim. Meni je namreč vedno šlo za to idejo ...”

> Socialne demokracije?

“Slovenske levice. Že Cankar je govoril o stranki, ki mora biti iz naroda za narod. Ta citat sem zapisal že na papir, ki so mi ga leta 1944 domobranci našli na domu, ko so me prišli aretirat. Bil sem vedno za idejo 'držimo skupaj'. Saj je tudi Russell dejal, da je komunizem laično krščanstvo. Že res, da so komunisti delali zločine, zato sem tudi jaz leta 1943 nekaj časa okleval. A rekel sem si, da zaradi tega ne bom izdajalec. Zato sem pristopil k OF, ki jo je tudi Kocbek kljub vsemu do konca zagovarjal. In je to gotovo prav. Saj tam niso bili samo komunisti. Zato pravim, da je zgrešeno to, kar je ob osamosvojitvi naredil Janša, ki je na volitvah v svojo stranko vključil tudi filokolaboracioniste. To, jasno, ne more biti socialna demokracija.”

> Ste to rekli Janši, ko vas je leta 1994 obiskal na domu?

“Janši sem gotovo tudi to rekel. Je pa potem čez nekaj let priznal svojo napako.”

> Mislite na leto 2005, ko je v govoru na Mali gori pohvalil TIGR in mu priznal, da je bil začetnik osvobodilnega boja?

“Da. Nekateri pa danes še naprej postavljajo TIGR na stran.”

> No, v Slovenski svatbi pišete ravno o tem, da ste Peterleta 20. decembra 1990 opozorili na zgodovinski pomen primorskega boja pod fašizmom.

“In to sem govoril že na tistih dveh srečanjih Društva slovenskih pisateljev. V imenu nekega antikomunizma bi nekateri kar zavrnili TIGR. Ampak osvobodilni boj se je začel z bazoviškimi junaki.”

> Peterle pravi, da se ob plebiscitu ni dobro vračati v polpreteklost. Saj osvobodilni boj ni prinesel demokracije ...

“In kaj bi se zdaj tolkli po prsih, ker so komunisti šli po gobe in imamo demokracijo? Hvala lepa za to demokracijo, kjer ljudje živijo s 400 evri na mesec. Tudi Camus pravi, da je najbolj od vsega pomembna svoboda. Kaj me briga pravična ureditev, če pa zaradi socialnih razmer nisem svoboden!”

> Ste torej dvajset let po plebiscitu razočarani nad slovensko demokracijo?

“Demokracija je dobra stvar, ker človek lahko napiše vse, kar misli. Ne morem pa sprejeti tega, da ljudje živijo s 400 evri na mesec. Da smo do tega prišli, ni opravičila.”

> Ob slovenskem prehodu v demokracijo ste pripravili zadnjo številko Zaliva. Izšla je leta 1991. V poslovilnem besedilu pa ste zapisali, da slovenski prostor končno ne potrebuje več take revije. Vas je takrat navdajal optimizem?

“Me je in sem se uštel.”

> Zakaj? Bi ga danes spet pisali? ...

“Pisal bi proti tej ideji, da OF ni bila osvobodilna borba, ampak le revolucija. Danes bi še potrebovali tako revijo, ki bi opozarjala na Kocbekovo misel. Bilo bi dovolj, da bi se zbrala skupinica štirih mladih. A kaj, ko mladi zdaj najprej vprašajo za denar ... Mi smo vsi pisali zastonj. Edino Ubaldu Vrabcu, ki se je potožil, da ni dobil pokojnine, sem nekoč ponudil nekaj lir, ki jih je za Zaliv darovala menda Ema Tomažič.”

> Je tudi Franc Jeza, ki ni imel redne zaposlitve, pisal zastonj?

“Jeza je imel službo na radiu, dokler ga niso komunisti odslovili. Za radio je potem od časa do časa pisal honorarno. On je bil res ubog. Do zadnjega denarja je vse dal za svobodno Slovenijo.”

> On je vedno zagovarjal osamosvojitev Slovenije ...

“Vedno! Zato pravim, kaj bi govorili o Pučniku, ko pa o njem že vse vemo. Ob plebiscitu bi se bilo treba spomniti Franca Jeze. On je bil politik, izjemen kulturni politik, ki je pisal knjige o Sloveniji in dokumentirano prikazal, kako je slovensko gospodarstvo oškodovano zaradi Jugoslavije. Da, on je bil že od vsega začetka za samostojno Slovenijo in je tudi zaradi tega pribežal v Trst. A je vedno zagovarjal OF. Z njim se nisem strinjal ravno pri tej zamisli o slovenski državi. Tudi jaz bi bil za samostojno državo, če bi Slovenija ne imela tako ne prijateljskih sosed. Poglejte, kaj še počenja Avstrija s Slovenci na Koroškem. In poglejte Italijo, ki bi spet rada poitalijančila Istro. In ji bo tudi uspelo, saj Slovenci imajo premalo zavesti. To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana.”

> Vam to ne gre?

“Sploh ne. To za Slovenijo ni dobro.”

> Kaj pa je narobe?

“Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.”

> Mar ni to znak odprtosti?

“To je tista odprtost, ki jo tu v Trstu zagovarja SKGZ. In to je to, kar je govoril že Kardelj: da narodna zavest ni pomembna. To je pogubno.”

> Ali menite, da gre odpiranje nujno na škodo slovenski zavesti?

“Ni rečeno. Že Kosovel je rekel, bodimo evropski, imejmo se radi, ampak ohranimo svoj obraz. Kaj pomeni to? Pomeni, da v piranski občini, ki si jo dobil po vojski, ohraniš svoj obraz. Odprtost ni temnopolti župan v Piranu, ampak to, kar smo dosegli Magris, Jančar in jaz. Torej to, da te ljudje prevajajo, sprejemajo.”

> Omenili ste Kocbeka, TIGR, Franca Jezo ... Koga bi se po vašem morali še spomniti, ko slavimo plebiscit?

“Cerkve. Njo je treba nujno omeniti. Ne govorim o klerikalizmu, tu mislim na vlogo, ki so jo imeli primorski duhovniki pri ohranjanju narodne zavesti in širjenju slovenskega jezika. Imeli so le to napako, da niso podpirali TIGR-a, ker je bil liberalen.”

> Ali tudi Andrej Gabršček, ki vas je v tridesetih letih oskrboval s slovensko literaturo, ni podpiral TIGR-a?

“On je podpiral katoliško dijaštvo, tako kot so liberalci svoje. Vsaka stran je bila odlično organizirana. V Beogradu so Nemci zasačili dokumente o načrtu, kako bi na Primorskem nastal oboroženi upor. Vse je bilo odlično načrtovano, da bi ohranili Primorsko. No, potem smo Primorsko res ohranili, a po zaslugi Tita.”

> Se je tudi njemu treba zahvaliti?

“Rešitev, po kateri smo leta 1954 dobili tri mesta ob morju, je bila nam v prid. Zato ne razumem, zakaj nekateri nasprotujejo poimenovanju ljubljanske ulice po Titu. Gotovo, tudi on je imel krvave roke, a prav toliko kot ostali voditelji v zgodovini. Zdaj bodo rekli, pa kako da zdaj Pahor hvali Tita. Ne, ne hvalim ga, saj sem v Zalivu pisal proti komunističnemu režimu. Motilo me je to, da je vladala ena sama partija, ki drugim ni dopuščala, da se merijo na volitvah.”

> Katero stranko pa bi Slovenija potrebovala danes, da doseže tako demokracijo, ki bi bila tudi vam pogodu?

“V bistvu potrebujemo tako, kot smo je že imeli v Trstu. Mislim na Slovensko levico, pri kateri smo bili jaz kot predstavnik laične linije, moja žena kot sestra narodnega heroja, Ubald Vrabec, Vekoslav Španger in drugi. Torej ne socialni demokrati Boruta Pahorja, ki se tako imenujejo po naročilu iz Bruslja. Tudi nekdanje Janševe socialne demokracije ne potrebujemo. Potrebujemo pa tako, ki bi se zgledovala po OF, ki bi v sebi imela idejo o združitvi marksistične ureditve in katoliške misli. Da, Kocbek je še aktualen. Malora, smo komunizem odpravili za to, da bodo ljudje zdaj živeli s 400 evri na mesec?” PETER VERČ


Najbolj brano