Mokrišča so biseri biodiverzitete, pa vendar jih pogosto prekomerno izkoriščamo

O mokriščih veliko beremo in slišimo le ob svetovnem dnevu mokrišč (2. februarja), kmalu potem pa beseda o njih potihne in ljudje pozabimo na njihovo pomembnost za naravo ter vrednost in uporabnost za človeka.

Odpri galerijo

To pa je velika napaka in krivica, saj bi se morali zavedati, koliko nam vsakodnevno prinašajo, in upoštevati vse njihove koristi. Mokrišča so zaradi svoje visoke produktivnosti osnova preživetja in razvoja človeštva - dobesedno vsakodnevno živimo od njih.

Kaj so mokrišča?

To niso preprosto samo vodne ali kopenske površine, so namreč povezava kopenskega habitata z vodnim. Voda je lahko v njih prisotna preko celega leta ali pa jih poplavi le občasno, lahko prekriva dno ali pa je le v tleh in obdaja korenine rastlin. So sladkovodna, morska ali pa se v njih mešata slana in sladka voda (brakična). Mednje prištevamo močvirja, barja, poplavne ravnice, plitva in presihajoča jezera, izlive rek, obale morja, rek in jezer, podzemne vode (v jamah) in še marsikaj. Poleg naravnih mokrišč poznamo tudi antropogena, umetno ustvarjena ali spremenjena, ki so po naravovarstveni vrednosti lahko enakovredna naravnim. To so npr. soline, akumulacijska jezera, kali, gramoznice ...

V Sloveniji imamo številna mokrišča: soline v Sečovljah in Strunjanu, Škocjanski zatok, presihajoča jezera oz. kraška polja, kot sta Cerkniško, Planinsko; podzemne jame; poplavne ravnice Mure, Krke; barja na Pokljuki, Ljubljansko barje, številni kali, zlasti na Krasu itd. Mnoga od teh so zavarovana, najpogosteje v sklopu krajinskih parkov.

Biodiverziteta mokrišč

Zaradi njihovega bogastva s hranili in z vodo, so mokrišča idealna območja za uspevanje obilice rastlin in živali. Kljub temu da je odprtega morja in kopnega po obsegu veliko več, pa so mokrišča sorazmerno vrstno bogatejša. To velja še posebej za določene skupine živali, npr. nekatere vodne nevretenčarje (mehkužci, raki, žuželke), ribe, dvoživke in vodne ptice. Za mokrišča v notranjosti (jezera, reke, barja itd.) je značilna visoka stopnja endemizma, saj vmesna območja kopnega delujejo kot pregrade za selitve večine živali. Po drugi strani pa so morska mokrišča (izlivi rek, morski travniki, mangrove) med najbolj produktivnimi ekosistemi na svetu; tu najdejo hrano in zatočišče številne vrste, ustvarjajo se kompleksne interakcije med organizmi in zapleteni prehranjevalni spleti.

Najbolj opazne in značilne na mokriščih so vodne ptice, ki si tam iščejo hrano, varno zavetje, na njih gnezdijo ali pa samo postanejo na selitveni poti. Ptice so zaradi dobre raziskanosti, razmeroma lahkega opazovanja in dejstva, da so večinoma na vrhu prehranjevalnega spleta, lahko dobra priča o stanju okolja. In med pticami so ravno tiste, ki so odvisne od vodnih habitatov, najbolj ogrožena skupina!

V sladkih, slanih in brakičnih vodah živi cela vrsta rib, ki se prehranjujejo z algami, rastlinami, plenijo majhne nevretenčarje ali druge ribe in so hkrati plen ribičev. Mnoge imajo veliko območje razširjenosti, druge pa so omejene na eno samo jezero, reko ali povodje (endemiti).

Med sesalci sta pri nas najočitnejša in zelo karizmatična primera vidra in bober, ki ju v nekaterih slovenskih celinskih vodah še vedno (ali pa znova) srečujemo. Tudi nekatere vrste plazilcev so odvisne od vode, saj tam preživijo večino življenja (morske želve); sladkovodne želve, kot je avtohtona močvirska sklednica, v vodi lovijo, se skrivajo in prezimujejo, pa tudi jajca ležejo v bližini; kače, kot sta kobranka in belouška, pa si v vodi le iščejo hrano.

Tako kot so mnoge naštete živali po načinu življenja “dvoživke”, so tudi prave dvoživke, torej žabe, pupki in močeradi, odvisne od sladkovodnih in kopenskih habitatov. V vodi se namreč razmnožujejo in preživijo del življenja do preobrazbe (ličinke), številne pa tudi kot odrasli osebki, ostale po preobrazbi živijo na kopnem. Skupaj z mokrišči ogrožamo tudi dvoživke, ki so zaradi specifičnega načina življenja, omejene mobilnosti, dovzetnosti za onesnaženja in zaradi drugih razlogov ena izmed najbolj ogroženih živalskih skupin na Zemlji! Od vodnega okolja so odvisne tudi neštete vrste nevretenčarjev: polži, školjke, raki, vodne žuželke (npr. kačji pastirji). In čeprav so te skupine večinoma slabše raziskane kot vretenčarji, se tudi tu kaže enak trend: sladkovodni nevretenčarji so v svetovnem merilu zelo ogroženi.

Ekosistemske usluge in konflikt interesov

Naravni ekosistemi podpirajo in oskrbujejo človeško civilizacijo z življenjsko pomembnimi dobrinami in uslugami, pri tem pa mokrišča igrajo bistveno vlogo. Zaradi prisotnosti vode, obilice hranil in bogate biodiverzitete so zelo primerna za razvoj različnih človeških dejavnosti, npr. poljedelstva, marikulture, turizma. Neposredne koristi se ne končajo tukaj, vendar mnoge prepogosto spregledamo.

Ena izmed najbolj očitnih dobrin, ki nam jo dajejo mokrišča, je čista voda (pitna, za namakanje) - so rezervoar zanjo in jo hkrati tudi čistijo. Večina mokrišč nam omogoča pridelavo hrane: poplavne ravnice poljščinam dajejo rodovitna tla in vodo; v jezerih, rekah in obalnem morju lovimo in gojimo ribe, školjke, rake; nekatera območja so primerna za lov na divjad itd. V poplavnih ravnicah in na barjih se oskrbujemo z lesom in šoto. Številna sladkovodna in slana mokrišča skrbijo za hidrološki režim in (mikro)klimo ter nas s tem varujejo pred poplavami in preprečujejo sušo (velja pa tudi nasprotno, spremembe v hidrologiji vplivajo na mokrišča). Poleg tega blažijo podnebne spremembe, posledice onesnaženja, preprečujejo erozijo itd. Mnogo je tudi koristi, ki jih neposredno ne opazimo: kroženje hranil, tvorba tal, podpora biodiverziteti (življenjski prostor za številne rastline in živali). Ne nazadnje pa nam ti habitati ponujajo nešteto možnosti za rekreacijo, sproščanje in turizem. Lep primer je reka Dragonja: na rodovitni poplavni ravnici so polja, sadovnjaki in vinogradi; ob izlivu so že pred stoletji nastale soline, v katerih poleg pridelave soli poteka tudi kulturna dejavnost; tam se lahko rekreiramo. V morju za izlivom so gojišča školjk in rib; letališče na ravnici služi turističnim namenom itd.

Kljub temu da se jih niti dobro ne zavedamo, vse te dobrine in koristi sprejemamo z odprtimi rokami in jih pogosto prekomerno izkoriščamo, kar vodi v izčrpanost, degradacijo in celo uničenje mokrišč. Dolgo časa smo jih celo zaničevali, zasipali, meliorirali (močvirja), zato so to postali na svetovni ravni najbolj ogroženi ekosistemi. V zadnjem stoletju smo v t.i. “razvitem svetu” (Evropa, S. Amerika, Avstralija) popolnoma uničili 50 odstotkov mokrišč, v drugih delih sveta pa ni veliko bolje. Pritiski na mokrišča pa z naraščajočim številom prebivalstva in pospešenim razvojem le naraščajo.

Konvencija o mokriščih

Leta 1971 je bila sprejeta Ramsarska konvencija (konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic), s katero so države podpisnice priznale pomen mokrišč in vzpostavile mrežo mokrišč, pomembnih za ohranjanje biodiverzitete. Poleg tega naj bi zmanjšale vplive in zavrle posege v te ekosisteme ter vpeljale preudarno (trajnostno) rabo vseh mokrišč. V Sloveniji smo za mokrišča mednarodnega pomena razglasili tri zelo različna in specifična območja: Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero - vsako od teh je seveda vključeno v zavarovano območje. Kljub konvenciji in dobrim namenom bi bilo nemogoče opustiti vse dejavnosti na mokriščih in jih popolnoma zavarovati, izolirati, saj smo že preveč odvisni od njih. Poleg tega bi nekatera izgubila tisto vrednost, ki jih dela posebna. Zato pa je treba naše posege, vplive in delovanje spremeniti do take mere, da bo raba trajnostna in tako možna še veliko nadaljnjih generacij.

Besedilo in fotografije: MARTINA LUŽNIK

UP ZRS Koper

Inštitut za biodiverzitetne študije

---